Na Golgoti si, Bog Oče, za vedno preusmeril tok zgodovine,

začete v Edenu, kjer Adamu in Evi ni uspelo,

da bi te resnično spoznala, vzljubila; 

z izvirnim grehom sta nas in ves svet za vedno umazala.

A Ti si poslal Sina, da nas je rešil prekletstva, 

osvobodil iz ječe, v kateri so rodovi in narodi preklinjali svojo usodo.

Jezus Kristus se je moral roditi, da je izmil z grehom okuženi svet, 

sto tisoče preklinjevalcev, nečistnikov, bogokletnežev, sebičnežev,

ki so Te nenehno žalili, 

najbolj pa sebe in tvojo podobo v njih.

Niso je bili vredni, kot je še danes milijoni niso, 

a Ti jim to in vse drugo hudo odpuščaš, 

če le pokleknejo predte, kot izgubljeni sin pred očetom,

rečejo: Oče, odpusti!,

se pokesajo in obljubijo, da bodo živeli drugače. 

Tako je že tisočletja.   

Ljudje nismo ne boljši ne slabši.

Vidimo le sebe, svoj prav, zadovoljstvo in imetje.

Svoj Hic et nunc. 

Malo nam je mar Zate.

Nič nas ne spametuje. 

Niti koronavirus ne.

Na deset tisoče mrtvih.

Krste druga ob drugi, kot da bi bila vojna. 

Duhovnik jih le blagoslovi: Počivaj v  miru!

Naša svetišča so osamljeni hrami svetih podob. 

Mi še vedno častimo svojo, izrisano po lastnih željah,

postavljeno na oltar svoje samopašnosti.

Zato moraš, 

o Jezus, 

vsak dan znova na križ:

da Te vidimo na njem, 

Ti potipamo noge in roke, 

Ti vsaj malo verjamemo, kar si govoril pred dva tisoč leti,

smo za stopinjo,

korak, 

dan, 

boljši kot prejšnji. 

Na veliki petek se je zgodilo enkrat za vselej, 

a kot da tega ne bi bilo.

Ne bi bilo ne Pilata ne Heroda ne križa na Golgoti in Tebe na njem.

Bila naj bi le zgodba, ki so jo zgodovinarji napisali na pergament. 

Resnični Jezus je še vedno daleč od našega srca in uma, 

poboljšanje s trdnim sklepom: 

Golgota me je spremenila,

Jezusova daritev zame in moje velike grehe,

Marijina ljubezen in žalost ob izgubi edinega sina, 

spreobrnjenje apostolov in učencev, ki do danes trdijo:

Res je umrl, 

res pa je tudi vstal iz groba, 

je danes med nami.

Naš Odrešenik in Zveličar, 

človek kot mi, s srcem in dušo, a vendar neskončno drugačen.

Božji Sin, 

mi njegovi učenci.

Kdaj bomo zares?

Jožef Pavlič

Foto: Jožef Pavlič