V vasi Suhadole pri Komendi ohranjajo tradicijo praznovanja in kurjenja pusta. To pomeni, da na pustni torek zvečer na varen kraj zunaj vasi zvozijo iz bližnjega gozda suhljad in drugo, kar ni škoda pokuriti, temu pa dodajo, kar je odvečnega okrog hiš, drvarnic in gospodarskih poslopij. Prejšnja leta so iz vsega tega naredili prave pustne skrbno zložene grmade, zadnja leta pa so te veliko manjše. Lahko bi rekli, da skorajda simbolične. Toliko, da ohranjajo običaj, imajo s tem veselje domači, posebej uživajo otroci, ko vidijo, kako ogenj »použiva«, kar je na grmadi. Tudi kakšno butaro prijaznega soseda, ki je pridal svoj delež k praznovanju pusta, gospodinje pa so že čez dan, in prejšnje dni, pogostile in obdarile maškare. Od zime pa se je tudi treba posloviti, čeprav je po pustu pokazala kar »ostre zobe«. 

Eno od takšnih »grmad« so pripravili tudi Zarnikovi iz Suhadol, ki jim je veliko do ohranjanja starodavnih vaških izročil. Nad njo je bedel Klemen Zarnik, otroci pa so zganjali pustne norčije v varni razdalji od ognja. Odrasli so se med tem pogovarjali o vsem mogočem; tudi o obrezovanju trte in sadnega drevja, saj je termometer kazal krepko nad ničlo, pri trti pa se ne sme predolgo čakati z obrezovanjem, saj se, če to prepozno narediš, začne močno »solziti« in izgublja dragoceni sok.

Beseda je bila tudi o vedno večjih podražitvah hrane in drugega, kako prihraniti pri kurjavi in, seveda, svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah v Planici. Najbolj »zagreti« so rekli, da bodo za naše »orle« in »orlice« vneto navijali doma pred malimi zasloni, nekateri pa kar na samem kraju tekmovanja.

Starejši so rekli tudi besedo, dve o zdravju; kje jih kaj »ščiplje«. Potožili so nad dolgimi čakalnimi roki v ambulantah, nazadnje pa ugotovili, da je še najbolje, če si zdravnik sam sebi. V smislu tega, kar so vedele že stare mame: "Najboljše zdravilo je 0,5 zjutraj na tešč!" A samo do posta. Zato so, tudi zaradi začetka postnega časa naslednjega dne, rekli: »Ne!« alkoholu. Ne vsi, večina pa. Bolje vroč čaj, kot pa žganje ali kakšna obarvana pijača, ki le trenutno pogreje kot zakurjena suhljad, potem pa te še bolj stresa od mraza. Ker je bil topel večer, se je bilo mogoče pogreti z gibanjem v bližini, nazadnje pa ob pojemajočem ognju; najbolj pa doma ob zakurjenem kaminu in bližini ljube osebe. Če je bila za to, ni prišla preveč "tečna" že iz službe, se ji je marmelada iz pustnega krofa pocedila po snežno beli ravno dobro v butiku kupljeni pregrešno dragi bluzi. 

Seveda je bilo pri tem "gretju" potrebno sneti maske. To se tako spodobi ob začetku posta. Kako, je dovolj zgovorno povedala svetopisemska beseda in krajevni dušni pastir. Tistim, ki ga radi preveč »dajo na zob«, pa postna akcija "Štirideset dni brez alkohola." Pretežkim vedno opominjajoča tehtnica, na katero marsikdo raje ne stopi, ker se zgrozi: »Joj, saj mi je zmanjkalo uteži za skodelo, da se stehtam!« Največja in najtežja utež pa smo si ljudje sami sebi. Prav bi bilo, da bi bili manjša in lažja vsaj drugim. Da jim ne »težimo«! »A danes je pust, dajmo si še duška,« si je rekel marsikdo …

Kurjači pusta v »ta spodnjem koncu« Suhadol so se, ko se je vse bolj gostila tema, prijateljsko razšli z najboljšimi željami za zdravje, nasveti drug drugemu in tudi trdnimi sklepi, čemu se bodo začeli odpovedovati že na pepelnico. Ko bodo v cerkvi dobili na glavo pepelnato svarilo z besedami: Prah si in v prah se povrneš. Po novem pa: Spreobrni se in veruj evangeliju! Kaj pa je to, se bo marsikdo vprašal? In se raje izognil srečanju iz oči v oči s svojim "dušebrižnikom", si našel kaj za "čehljanje ušes", se jezil nad Emo Klinec, zakaj ni skočila tistih 96,5 metra v Planici, pa bi imeli Slovenci namesto bronaste zlato medaljo. Najprej in nazadnje pa nad zasoljenimi cenami, da je eno uro premišljeval, ali naj sebi in sinu kupi hotdog. Nazadnje ga je le sinu. Tudi ker je bil Gorenjec, "naše gore list". Pametni Štajerci so poleg navijaških rekvizitov prinesli s seboj tudi kaj "za pod zob", in še za kam drugam.  

Pust je tako vsako leto burkast in malo sprostitve ne škodi. Pustnih šem je bilo to leto spet več. Tudi zaradi konca korone. Pa saj je bilo njenega triletnega strašenja več kot preveč. Zato so kurjači pusta tudi njo v mislih in besedah vrgli na pustno grmado. Prav pa bi bilo, da bi tudi ptičjo gripo, ki se je pozneje pojavila v bližini. In vse nepotrebne nadloge. Tudi pri teh je prav, da se kdaj pa kdaj, kot ob pustu, »pospravi«, zadiha svobodneje, laže, bolj polno in s tem zdravo. Za to pa je sprehod do bližnjih Mlinčkov in še malo navzgor in navzdol kot nalašč. A zaradi vzhodnika, ki ki piha kot za stavo, moške skoraj obrije, se je treba zares toplo obleči. Smučarsko perilo spet pride prav, pa volnena kapa in atov šal iz še prave volne. Moškim pa "ta dolge gate". 

Z obrezovanjem sadnega drevja pa je bolje še malo počakati, mi je svetoval znani sadjarski strokovnjak in demonstrator obrezovanja Matjaž Maležič. "Nestrpneži", tudi teh je nekaj v Suhadolah, ki hočejo biti povsod prvi, naj se najprej lotijo trte in kivija, nato jablan, potem hrušk, češenj, rdečega ribeza, nazadnje pa črnega ribeza, marelic in breskev. V suhem in toplejšem vremenu. Obrezana mesta naj najprej poškropijo z bakrovim pripravkom, nato pa zamažejo s cepilno smolo. Breskve pa bo treba kmalu, da ne bodo spet kodrave, poškropiti z zanje pravim pripravkom. Kaj vse nas še čaka po pustu, v postu in po njem ... Najprej pa, da stopimo na tehtnico. Telesno, duševno, duhovno ... 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič