Moja ljuba reka Pšata, zakaj si mi (nam) to naredila? Da si se iz sprva pohlevnega potočka po izviru v vasi Pšata pri Cerkljah na Gorenjskem spremenila v besnečo vodno pošast, ki je vse uničevala pod seboj, poplavljala in odplavljala, si v sosednjih Mostah celo vzela življenje.
Poznal sem te kot krotek potoček, potok, rečico in nazadnje reko, ne pa kot razjarjeno motno vodno silo, ki se ji nič ne more upreti, je zajeziti, kaj šele ustaviti. Ljudje so to poskušali z vsem mogočim, a si se že prej, raztogotena, znesla nad vasmi od izvira do izliva v Kamniško Bistrico.

Le kaj smo ti naredili, da si se nam tako kruto maščevala? Da si s Krvavca postrgala vse, kar si dosegla, in s pritoki zalila dobršen del naše občine, uničila ljudem, kar so s trudom zgradili, si z žuljavimi rokami pridobili, garali zase, predvsem pa za otroke, da bi ti dostojno živeli. Sedaj so veliko, nekateri celo vse, izgubili. Šestdesetletnega Marka Zadrgala iz Most je posrkala greznična jama, mu zvoni navček pri sv. Boštjanu, danes mu bo poslednjo pesem zadonel zvon pri sv. Petru, ko ga bodo veliko prezgodaj položili v blagoslovljeno počivališče v vznožju svetišča prvaka apostolov.

Nemo smo zrli vate, brodili kalno vodo in se čudili, od kod vsa ta blatna zmes, ki je ni bilo videti konca, se je valila skozi vasi in s sabo nosila, kar je kjerkoli dosegla. Celo kravo iz Žerovčevega hleva, teličke, ki so bili v posebno veselje lastniku in lastnici, krmo za jesen in čez zimo, spravljeno v bale. Skupaj s Tunjico, ki žubori in skaklja čez kamne globoko pod prelepim svetiščem sv. Ane, si se spravila celo nad starodavno cerkev sv. Boštjana v sosednjih Mostah, posebej oltar misijonarja sv. Frančiška Ksaverija, v mojih ljubih Suhadolah pa nad cerkev sv. Klemena. Kot da ti ne bi bilo dovolj, da si zalila vse kletne prostore pri hišah in gospodarskih poslopjih, višje pa, kolikor visoko si karkoli dosegla.

Kaj vse si odnesla s seboj, vidim v tvoji strugi in ob njej. Na nekaj sto metrov, ki sem jih prehodil od Lagune do mostu k Mlinčkom, si spodjedla bregove in z njimi mogočne smreke, da so padle čezte, travnike prekrila s peskom in blatom, izjedla pota in ceste, nagnila stare vrbe, da jih bo treba posekati, kolikor jih niso že po prejšnjih neurjih.

Poznal sem te kot krotko, skorajda idilično rečico, polno rib, jezov, žag in mlinov, pa tudi že kot tako, ki je vzela veliko življenj. Videl sem te že poplavljati, a še nikdar tako silovito in pogubno kot tokrat. Le s čim sem (smo) se ti zameril(i)?

Vaščanka mi je rekla, da so za vse, kar smo te dni doživeli Slovenci, krivi drugi, Neevropejci. Da naj bi ti vplivali na nebesne sile, ki so se s takšno ihto zlivale na nas. Spet Američani. Ali pa kdo drug, kot pri covidu? Krivca je treba najti, le na lastne prsi se ne potrkaš.

Druga vaščanka je pripomnila, da bomo morali začeti živeti drugače. Strinjam se z njo. Da ne bomo več kupovali srajc za nekaj evrov, jih nekajkrat oblekli, potem pa zavrgli. Da ne bomo več uživali cenene tunine s kemičnimi dodatki, deviškega olja, ki to sploh ni, je pridelano iz oljne repice, so povedali te dni v dokumentarni oddaji na televiziji.

Kaj pa bo s krmo, z vsem mogočim poplavljeno in prepojeno travo, ko je Pšata nosila s seboj gnoj in fekalije, bencin in kurilno olje, kar je bilo v greznicah in prepolnih jaških v niže ležečih delih vasi? Prva vaščanka je rekla: »Treba jo bo čim prej pokositi in zavreči.« Druga: »Bejž no, dodali bodo zdravilne preparate in živina bo vse to pojedla.« Mi, ljudje, pa nazadnje tudi, kot mnogi Evropejci manj vredno poceni poljsko meso, celo od poginulih govedi, so pokazali v televizijski oddaji.

Človek je res trdnejši, bolj vzdržljiv in veliko več prenese, poje in popije neprimernega kot vsaka žival.

Pšata se umirja v strugi, a kar je v njej in ob njej, se šele vse bolj in jasneje kaže, vidim, ko stopam ob njej, zrem vanjo in premišljujem, zakaj tako. Ne morem in ne morem verjeti. Kje so časi, ko so se skavti še kopali v njej, so visoko nad njo na debelo vejo privezali vrv, potem pa se preizkušali, kdo je pogumnejši, se upa poganjati z brega na breg; več kot čofnil ni v vodo, sta mi povedala simpatična fant in dekle. Celo leseno pribežališče iz brun in desk so si mladi naredili med močnimi drevesi. Sedaj pa ena sama umazanija, vejevje, odpadki. Kdo bo pospravil vse to? Nekaj od tega sta že mladca iz Most, a vsega ne bo nikdar mogoče.

V isto reko ne moreš stopiti dvakrat, je dejal Heraklit. Ker tudi nisi več isti človek. V isto Pšato tudi ne. Kaj šele, da bi se spet kopal v njej, skakal na glavo, kot je Pirnatov Tone, si zlomil ključnico. Od danes naprej bo sanjal svoj pozemeljski sen z Marko Zadrgalom iz Most nekaj deset metrov visoko nad Mlinščico in Pšato v Komendi.

Odstranim debelejše kamenje in drugo s travnika (ne morem verjeti, da je voda tudi to nosila s seboj), veje, da si Žerovec ne bo polomil kosilnice. Že tako je imel veliko dela s starim borovcem, ki se je prelomil v več kosih čez Pšato na njegov travnik, sedaj pa ga bo imel še s podrtimi smrekami in drugim, kar se je ujelo v vejevje.

Fantje ne bodo več vodili deklet v Laguno, da bi jih preizkušali, ali jim bodo dovolile prvi objem in poljub; Otok ljubezni je postal zolajevska kloaka maščevanja narave nad človekom.

Summa summarum: Bolj bomo morali spoštovati naravo, živeti skromneje, pa tudi poskrbeti zate, Pšata. Za čiščenje tvoje struge, sekanje starega drevja ob njej, čiste bregove, ne pa, da odlagamo nanje, kar naj gre od hiše. Nič več ne bomo smeli zidati tam, kjer si se že nekdaj razlivala, smo ti odvzeli življenjski prostor. Dovolj zgovorno si nam pokazala, da si tudi ti vredna večjega spoštovanja. O tem in drugem smo slišali te dni. Ali bo res tako? Ali pa bodo, kot napovedujejo meteorologi, prihajale nove in nove ujme, dokler se človeštvo na bo izmodrilo. Papež Frančišek je na to že opozoril v okoljski okrožnici. Morala pa bo tudi naša občina in odgovorni v Sloveniji. Perica na Pšati ni kar tako rekla jezdecu, ko je hotel s konjem po brvi čez njo: Peš, ata! Res več peš, počasneje in preudarnejše,  ne pa: brm, brm, brm. Kot da je ves svet samo moj, z njim delam, kar se mi zljubi. Tudi s Pšato. Župan Jurij Kern in mi z njim imamo novo nalogo. Opozorilo podžupanje Nade Jamšek po potrebnem razlivanju rek in potokov, zadrževalnikih in vsem drugem vzdolž Pšate ni bilo kar tako. Sedaj smo vse to izkusili sami, gospa Nada pa ob vsej dobri volji in načrtih še prav posebej. Pojdimo vzdolž Pšate in videli bomo, kako. In da bo jutri treba marsikaj spremeniti. Ukrepi proti tako katastrofalnim poplavam pa prednostna naloga naše občine. Od jutri naprej jo bomo začeli gledati drugače. Tudi ti, Pšata, si nas opozorila na to. In pa, kot mi je rekla, se je vprašala gospa z bujno frizuro v frizerskem salonu Lepa si v Domžalah: "Ali je res samo Pšata kriva za to?" Ali nisem tudi jaz sam, mi vsi skupaj??! 

Avgustovska zarja z oblački, ki sem jo doživel pod večer, mi je bila v tolažbo, razvedritev in dober obet. Naj bo tudi Vam!

Jožef Pavlič