Sem pravi kmečki sin, ki je vse delal z rokami; strojev nismo imeli. Kosil, grabil, z vilami podajal seno z voza očetu v kozolec, najprej pa ga nakladal na voz, vodil konja pri oranju, še prej smo imeli vola (pri sosedovih so vpregli celo kravi), fural iz gozda, pomagal očetu pri sekanju drevja v gozdu, ko sva počivala, utrgal kakšnega jurčka, trepetal, ali bomo varno pripeljali poln voz drv domov, grabil steljo ...

Kakšen traktor s priključki, škropiva, umetna gnojila; gnojili smo le s hlevskim gnojem in gnojnico. Poželi, pokosili in izorali pa tisto, kar nam je dala mati narava sama. Nazaj k naravi! Ne naprej v brezumje, samouničevanje, zatajitev kmeta, slovenskih korenin. Znova koso, vile in grablje v roke! Za južino pa žgance z zeljem. Meso le v nedeljo. V posteljo pa naphano koruznico ... Skromneje, presiti Evropejci!, nas svari Katalonec, ki nima več dovolj vode za vrt in živino. Pri nas je je bilo lani veliko preveč.

To je bilo pravo kmečko (naravno) življenje. Kruh je bil le ene vrste. Odvisno od mlinarja, kakšno moko nam je namlel. Mleko in mlečne jedi trikrat na dan. V nedeljo obvezno dvakrat v cerkev, najprej dopoldne k maši, popoldne pa h krščanskemu nauku. Šele potem igranje nogometa z vaškimi fantini.

Bog ne daj, da bi pogledal kakšno deklino. Sem jih že v četrtem razredu dobil od očeta po zadnji plati zaradi sošolke, ki me je zašpecala, jaz pa sem bil zaljubljen vanjo. Tedaj sem spoznal, še bolj pa okusil krutost ljubezni in varljivost ženskega spola; kako se ženske iz moških delajo norca, nazadnje pa same plačajo za to. 

Za mamo je bilo sveto, kar so rekli gospod župnik. Rad sem se družil z njim, saj je farovška gospodinja odlično kuhala, gospod župnik pa so me po opravljenem delu v župnijskem vrtu ali okrog cerkve povabili na kosilo, popoldne sva šla na sprehod po fari. Vedeli so vse o ljudeh, jaz pa še danes zelo malo, skorajda nič. Zato sem bil najraje doma. Kadar ni bilo dela, sem stikal po gozdu, opazoval ribe v potoku Reka, plezal na drevesa, nabiral jagode in borovnice, tudi lipovo cvetje za čaj.

Bil sem suh kot prekla, skočil pa tako visoko, da sem skoraj zabil žogo v koš. A bil sem zdrav: telesno, duševno in duhovno. Tudi zaradi zdrave kmečke hrane. Dober tek tistemu, ki si jo še lahko privošči! Smunko iz prašičjega kotla (kdo še ve, kaj je to?), peso, korenje …  Za nas je bilo že pravo razkošje petelinček ali zajček v obari. Drugače pa kruh, ki ga je mama zamesila v metrgi in spekla v krušni peči. Posebej hlebčke za nas, otroke. Še toplega smo jedli, nismo mogli strpeti, da bi se ohladil. Potem so nas boleli želodčki.

Pozimi pa jabolka in hruške z domačega vrta: kosmači, bobovci, moštarice. Neškropljeno sadje. Danes pa tolikokrat, da je ovojnica čisto gladka, se sveti, je treba jabolko olupiti, sicer je prej strup kot zdravilo. Čeprav priporočajo: jabolko na dan, odžene zdravnika stran. Katero še: slovensko, madžarsko, poljsko; ravno danes so jih prodajali v Euro spinu. Pa avstrijsko, madžarsko in hrvaško meso. Tudi če piše: slovensko blago, je vprašanje, ali je res. Naj bi bilo!

Kaj jamraš, tudi skadovske borovnice niso več tako čiste in zdrave kot nekdaj, ko nanje padajo izpusti kerozina od letal, ki pristajajo ali vzletavajo. Pa kaj potem, človek je trdnejši in odpornejši kot kdaj koli poprej. Še bolj bo, ko ga bo vodila umetna inteligenca, bo jedel umetno hrano, nosil obleko iz kazahstanskega bombaža, pij indijski čaj namesto slovenskega iz tavžentrože (ali ni zaščitena?), jedel meso ukrajinskega prašička, ko jih v Ihanu nič več ne gojijo; za med sem že v gimnaziji slišal, da ga znajo Kitajci narediti umetnega. Mogoče sem prav zato nocoj sanjal o Kitajcih, kako sem se učil njihovega jezika. Spočetka mi ni šlo, nato se mi je odprlo. Njihovemu likerju sem se kljub temu odpovedal, ko smo si člani Glavarjevega kluba nazdravili za novo leto pri sobratu Jožefu; sem raje izbral srbsko rakijo. To znajo, »tvrdo«, ne »mekano«, Srbi še vedno dobro skuhati.

Pri deviškem olju sem previden, raje imam prekmursko bučno ali od kakšnega istrskega oljkarja; je še vedno boljše in preverjeno, kot s Hvara ali Brača. Pa refošk tudi. Zakaj bi dajal za kakšen postup s Korčule več deset evrov, če lahko dobim teran ali refošk pri istrskem kmetu za tri evre? Pa še krompir, zelje, včasih tudi svinjsko mast, jajčka, presušeno meso, da o pršutu ne govorim.

Kmetje, niste zastonj dvignili glave in povzdignili glas po Evropi. Kaj bomo brez vas? Mogoče bomo to spoznali prepozno? Ker ne znamo prav ceniti zares vredno, kar imamo doma, pridelamo sami; tuje je bolje. Nimamo več pravega odnosa do slovenskega kmeta. Razlog za to lahko iščemo v tem, da je bil vedno manjvreden, izkoriščan, poniževan in zaničevan, povzdigovan pa »fabrški delavec«. Proletarec. Kmet pa ožigosan kot kulak. Vzemimo mu še to, kar ima, je rekla oblast, so prišli rubit, je šla liska iz hleva, mama in otroci pa v jok: sedaj še mleka ne bo! A je vseeno bil. In kruh. Otroška hrana za preživetje. Kaj pa bo jutri, če kmeta več ne bo? Komu to mar? Bomo pa jedli predelane alge, črve in bogvekaj, kar si bodo izmislili brihtneži, ki načrtujejo človeški razvoj, odvisnost in razumnost. Novi graščaki, veleposestniki, predvsem pa trgovci. Ko bo na vrsti RAZPRODAJA VSEGA. Človeške (nes)pameti je že.

Ponosni kmečki sin Jožef

(Fotografije so ilustrativne narave.)