Vmes ni ničesar.

Je samo Vstali in prazen grob.

Prvi, ker je Bog, drugi, ker je prekletstvo greha,

če ne bi bilo Njega, ki je zapustil ta kraj večne pozabe,

končnosti vsakogar, ki je iz mesa,

a postaje za one, ki hočejo več:

ven iz te ujetosti v prst, kamenje in vsakovrstni drobir.

Sedim na robu živega in neživega.

Tako blizu sta si in vendar tako daleč.

Mimo hrumi življenje.

Le nekaj metrov stran in pedi pod zemljo večna tišina zaspalih,

v resnici silen drget in nemir, spraševanje:
Bomo tudi mi zares vstali?

Zakaj ste nas položili v to strašno temo,

od koder ni poti ne naprej ne nazaj.

Pridi, Ti, ki si edini vstal in obljubil, da bomo tudi mi, če bomo šli za Teboj,

dvigni nas, potegni iz te strašne globeli, postavi v vrsto in odberi:
Ti sem, ti pa tja,

da bo že enkrat konec te negotovosti:
On je rešen, kaj pa jaz, kako bo z menoj?

Nočemo groba,

ujetosti in ukletosti v večno temo

in tiste najhujše negotovosti: Sem bil dovolj božji ali preveč grešen,

da bo lažja izbira pri Njem, ki ve vse.

Sam tako ne morem ničesar več narediti,

niti tožiti niti prositi,

lahko pa vi, ki veste vse to in še imate možnost odločitve:

Gor ali dol.

Izbira poti je že določitev glede njenega konca.