Zamislil sem se ob leta 1989 objavljenem dokumentu Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja o pornografiji in nasilju, ki se vedno pogosteje pojavljata v teh sredstvih. Zamislil kot oče, vzgojitelj, ki je pogosto nemočen, da bi vplival na vsa negativna dogajanja, kot Slovenec, saj se pornografija in nasilje pojavljata tudi v slovenskih sred­stvih družbenega obveščanja, vdirata v slovenske domove in kvarita pristne človeške odnose.

Spoštujmo lastno in drugega telo!

Ali je res Slovencem potrebno gledati razgaljeno žensko telo v takšnih in drugačnih pozah? Je že tudi ženskam potrebno videti od časa do časa kakšnega mišičastega silaka? Spolnost spada v človekovo najbolj intimno področje in Stvarnik nas ni zastonj odel s sramežljivostjo in v nas vsadil čut spoštovanja do lastnega in tujega telesa. 

Kako gledamo na žensko 

"Svinja vidi vse svinjsko!" je zabil znani in priljubljeni ljubljanski kanonik človeka, ki je pleteničil z nesramnostmi in obscenostmi. Jasno je, da kdor ne spoštuje lastnega telesa, mu tudi tuje ni dosti vredno. V njem vidi le predmet naslade, kozarec slastnega soka, ki ga je treba izpiti, embalažo pa odvreči.

Čudim se, kako morejo odgovorni pri sredstvih družbenega obveščan­ja dopustiti, da se žensko tako javno ponižuje, tepta njeno dos­tojanstvo, razgaljajo telesni deli, ki jim je Stvarnik namenil vzvišeno in čudovito nalogo. Ali ni predrzno in skrajno nesramno norčevati se iz darov, ki so od Boga dani člo­veku, da je lahko posrednik novega življenja, nadaljevalec človeškega rodu?

Telo ni le za užitek 

Telo je človeku podarjeno takšno, kot je. Nihče nima pravice svojevoljno in neodgovorno ravnati tako z lastnim kot tujim telesom. Telo je pa tudi posoda neumrljive duše, Boga samega. Seveda, če človek zavrže Boga ali mu zanj sploh ni mar, potem je tukaj samo sedaj in jutri. Uživajmo danes, privoščimo si, dokler je telo še mlado, nakopičimo si užitke, kajti jutri bo staro in betežno, po­jutrišnjem pa hrana za črve. Čemu bi se odrekali vsemu, kar si lahko privoščimo?

Telo kot tržno blago 

Če pogledam za trenutek skozi lupo dobičkonosnosti, nekako "razumem" urednike slovenskih listov in revij, pa tudi tujih, ki morajo gledati tudi na to, da bodo prodali posamezne številke. Skupaj s finančniki si bodo meli roke, dokler bodo ljudje to kupovali. Ali smo Slovenci res tako spolno zavrti, da potrebujemo za popolno sprostitev na področju spolnosti dodatne spodbujevalce, ponovno odkrivanje Amerike? Ali je spolnost postala res že tržno blago, ki lahko prinaša velike dobičke?

Neprimerni prizori in oddaje za otroke 

Še posebno me skrbi za mlade, otroke, ki se začno sredi popol­dneva muzati, ko zagledajo na televiziji ljubezenski prizor, ki bi sodil v pozne večerne ure, starši pa smo tako presenečeni, da prvi hip niti ne vemo, ali bi ugasnili televizor ali ostali čimbolj brezbrižni ter poskušali izmomljati otrokom nekaj kolikor toliko pametnega, da bi za prvi hip potešili njihovo radovednost. Podobno je ob risankah, ki jim jih skoraj ne moreš odreči, saj je drugače pravi jok in stok. Ali ni že dovolj to, da imamo nekateri starši težave, kako ob nedeljah spraviti pravočasno otroke k dopoldanski maši, ko so na vrsti najbolj zanimive risanke in druge otroške oddaje? Nekateri otroci hodijo zaradi teh oddaj k sobotni večerni maši.

Pri risankah me skrbi, ker je v njih toliko nasilnih prizorov, ki negativno vplivajo na vzgojo otroka. Mnogi otroci pa se ne zadovoljijo le z gledanjem risank, ampak gledajo v pozne večerne ure popolnoma neprimerne nadaljevanke, cenene in ničvredne ameriške in druge »tričtrač in kvač« oddaje, v katerih je polno nasilja in drugih neprimernih prizorov zanje. Potem pa tarnamo, da so otroci nenaspani, razmišljeni in nemirni. 

Pazimo, kaj lahko pride v roke otrokom in kako to doživljajo

Kako je odmeval Miami vice v naši vasi? Tako da so se otroci razdelili v dve skupini – v prijatelje in sovražnike in da so se šli pravo vojno. Ta vojna pa ni bila v slogu »kavbojcev in Indi­jancev«, ampak pravo razbijaško divjanje po vasi.

Otrok je nagnjen k posnemanju in posnema tisto, kar vidi. Vidi pa res že marsikaj slabega in nevzgojnega in človek mora stalno bedeti nad njim, da ga pravočasno opozarja na nevarnosti, ki pretijo njegovi mladi čuteči duši, da mu razloži in pojasni stvari, kot jih zmore po najboljši volji. Sprašujem se tudi, kako ob vseh teh negativnih pojavih, ki se še najbolj negativno zapisujejo v mlada srca in duše, še ohraniti pristno, zdravo in moralno trdno družino? Ali niso por­nografija, nasilje in drugi negativni spremljevalci sedanjega življenja neposreden napad nanjo, na njene vrednote, notranje svetišče?

Pripravljavci okrogle mize so navzoče, posebej starše, med katerimi ni bilo niti enega, ki ne bi kdaj pogledal kaj pornografskega, zelo resno opozorili, naj bodo bolj pozorni na to, kaj gledajo njihovi otroci (TV, računalniki, pametni telefoni ...), poskrbijo, da jim pornografsko gradivo ne bo dostopno, predvsem pa se posvetijo spolni vzgoji otrok: da bodo nekoč dobri, pravi in zvesti možje in žene. Naj bo tudi ta prispevek eden izmed korakov v to smer. Obenem pa priznanje, zahvala in spodbuda tistim očetom in materam, duhovnikom, psihologom in terapevtom, ki se temu posvečajo.

Sama spolnost še ni izraz prave ljubezni

Če se začne v javnem mnenju prikazovati »skok čez plot« kot dejanje vredno pravega slovenskega dedca, pornografski material v hiši kot afrodiziak in domišljijski spodbujevalec, nasilno reševanje sporov kot potrjevanje osebne odločnosti in korenitosti ter neodvisnosti, divji zakoni kot ljubezensko sožitje dveh svobodnih ljubečih se src, potem je res težko prodreti z mislimi o zakonski edinosti, vzdržnosti, čistosti, potrpežljivosti, usmiljenosti in oproščanju.

Ali smo Slovenci res spolno (in tudi drugače) zavrti? 

Da nekdaj tako opevana spolna revolucija še ni osvobodila Slovencev vseh spolnih težav in zavrtosti, pričajo pisma urednikom zadevnih rubrik. Težko je nam, staršem, duhovnikom, svetovalcem po posvetovalnicah, saj so naši nasveti dostikrat bob ob steno, ko magična sila sredstev družbenega obveščanja vodi ljudi na svoja pota. Mislim, da ni treba biti plat zvona, saj bi ga potem starši in drugi vzgojitelji lahko bili v vseh zgodovinskih obdobjih, prav pa je, da rečemo bobu bob in tako stvari postavimo na pravo mesto. Tako mislim kot oče, kristjan in Slovenec.

Kaj lahko naredimo sami?

Verni slovenski možje smo pred leti, ko je bila v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani ena izmed okroglih miz posvečena prav pornografiji, naredili prvi korak s tem, da smo se je udeležili. Od vseh okroglih miz je bila najbolj obiskana. Celo nekaj duhovnikov se nam je pridružilo. Izvedeli smo, kako lahko gledanje pornografije negativno vpliva na razvoj mladega človeka. To so nam potrdili nekateri mladi in že malo starejši sami, ki so pričevali, kako jih je gledanje pornografije "zasvojilo" in so morali napeti vse sile, da so se temu odrekli. Posebej še, ker je na lahek način dostopna, lahko sam uživaš v njenem gledanju, zadovoljuješ samega sebe, ne zavedaš pa se, da potem nisi sposoben več navezati pravega stika (tudi spolnega odnosa) z dekletom, partnerico, ženo. Nekateri možje to kar priznajo: da jim ne zadošča le spolnost v okviru zakonske zveze, zato se zatekajo k drugim oblikam zadovoljitve samega sebe.

Dovolj je! 

Posebej tistim, ki so bili kdaj spolno zlorabljeni, zlasti če so jih zlorabili tisti, ki so jim najbolj zaupali. Za kako hude rane in posledice gre vse več slišimo, beremo in odkrivamo. O tem pa kdaj drugič. Mogoče v pogovoru s psihoterapevtom, duhovnikom ali celo zlorabljeno osebo. Zares: Dovolj je! A najprej je treba vse narediti, da ne pride do tega. Poskrbimo za "normalnost" v našem življenju, v medčloveških odnosih in v ravnanju. Zlasti v odnosih med dekletom in fantom, možem in ženo, do njunih otrok. Za spoštljivost, zaupanje in ohranjanje vrednot. Če je to, potem so tudi spolni odnosi iz ljubezni.

Pornografija in vsakršno drugačno nasilje nad človekom in njegovo naravo je najprej dejanje zoper samega sebe in človekovo "vlogo" v stvarstvu, potem pa, v vsej pogubnosti, zoper drugega. Pozitivno, če že uporabim to vse prepogosto uporabljano besedo, pa je vse kaj drugega, in je do tega včasih lahka, dostikrat pa naporna pot. A poplačana! S srečo v zakonu, naprej pa v samem sebi. Potem lahko osrečuješ tudi druge, kajti "srečen ni, kdor srečo uživa sam". Vsi smo ustvarjeni za srečo! Kaj je lepšega, kot ljubeča se mož in žena in otroci!? Koder je dobrota in ljubezen, tam je Bog, poje pesem. Najprej pa mora biti človek! 

____

Povzeto iz kronike, aktualno tudi danes.

(Dokument Papeškega sveta za družbeno obveščanje o pornografiji in nasilju je izšel leta 1989, ko sem tudi zapisal te vrstice. Danes sem jih malce spremenil, veliko napisanega izpustil, nekaj pa dodal, ker gredo časi naprej. 33 let pozneje, se (vas) sprašujem, ali je danes kaj drugače in kaj sem naredil (smo naredili) za to, da bi bilo drugače? Pričakujem predloge. 

Fotografije so simboličnega značaja.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič