Profesor Rudi Ocepek, veliki ljubitelj in poznavalec živali, na pomoč z nasvetom, kako se ubraniti pred nevarneži na štirih nogah!

Za psa pravimo, da je človekov prijatelj, varuh, spremljevalec, pomočnik (posebej pri varovanju slepih ter drugače hudo prizadetih in bolnih ljudi), reševalec izpod snežnih plazov in pri katastrofalnih potresih. Tudi v vojnah so se zelo izkazali. Prva oznaka zanj pa je – čuvaj. Za človeka skorajda nepogrešljiva žival. Posebej za majhne otroke, ki imajo tako radi prijazne kužke.

Saj, dokler so kužki. A ko zrastejo v nevarne »mrcine«, je zadeva čisto drugačna. Tedaj se pes iz pohlevnega štirinožca lahko kaj hitro spremeni v besnečo in lajajočo ali pa prihuljeno tiho napadalno žival v slogu svojega divjega prednika, s katero je bolje, da se ne srečaš pobliže, vendar se vsakdo prej ko slej. Tudi sam sem se že večkrat, a sem jo k sreči dobro odnesel. Verjetno tudi zato, ker se psov ne bojim. Drugače je pri ženi Marti, ki ji večji pes, razen tistih, ki jih pozna in ve zanje, da niso nevarni, nažene strah v kosti že samo, če ga vidi. Tako je nazadnje bilo, ko sva šla na kmetijo v Zalog po jajčka, pa se je od nekod prikazal velik močno kosmat hišni varuh. Zaman sem ji zagotavljal, da ni čisto nič nevaren. Ostala je v avtomobilu, sam pa sem moral pozvoniti, počakati, da je prišel gospodar in prinesel želeno blago. Vmes je le zbrala toliko poguma, da je stopila iz avtomobila. Pes pa takoj k njej, jo je začel ovohavati, se stegovati po njej. Zame se ni čisto nič zmenil, čeprav sem ga dražil z oponašanjem laježa, ga hotel odgnati od Marte. Baje oseba, ki se boji psa, izloča posebno snov, njen vonj privabi psa.

Strah pred psom mu je ostal iz mladosti 

To se je dogodilo tudi našemu občanu v mladih letih, ko ga je napadel pes in mu prizadejal hude rane. Zato se jih, razumljivo, boji. Iz tega razloga je lastnika štirinožca, ki je z njim prečkal njihovo posest, opozoril, naj svojega bulmastifa priveže na povodec. Ta pa se mu je zarežal v obraz, rekoč: »Kaj te briga moj pes!«

Njegova žena je po tem in drugih primerih odgovorne v komendski občinski upravi opozorila in pozvala k ustreznim ukrepom, da psi ne bodo več kolovratili kjer koli, opravljali svojo »potrebo« in s tem ogrožali zdravje občanov. Posebej majhnih otrok, ki se ne zavedajo nevarnosti pasjih iztrebkov, ko se igrajo ali po prvih korakih odkrivajo in spoznavajo bližino doma. Predlagala je tudi, kaj bi bilo treba narediti, a do danes še ni dobila odgovora. Psi so še naprej »gospodarji« njihove in drugih vasi v naši občini. Posebej ponoči, a mnogi že podnevi.

V tujini hude kazni zaradi nevarnih neprivezanih psov

Tako pa ni v Nemčiji, kjer lastnika neprivezanega psa, če ta ogroža ali napade človeka, oblasti kaznujejo z 800 evri plačila. Če psa še potem ne priveže, sledi kruta sankcija – čaka ga odstrel.

Dobro delo, obenem pa zgrožena hčerka

Tega strela pa ni doživel pes našega občana, ki je zasadil zobe v zadnjo plat mimoidočega. Lastnik se mu je opravičeval, njegova žena tudi, jima je bilo zelo nerodno in žal, da je prišlo do neljubega in nevarnega pripetljaja. Žena je bila celo tako prijazna, da je ugrizenemu nesrečniku razkužila rano. Tako dobro, da mu ni bilo treba iti k zdravniku. Dobro pa ni bilo to, da ju je pri razkuževanju rane »zalotila« njena hčerka; predvsem da je videla tujega človeka v hiši s spuščenimi hlačami in svojo mami, kako se posveča njegovi »ta zadnji«. Sledilo je hčerkino zgražanje v slogu tistega na televiziji, ko je zalotila svoja starša zelo pomanjkljivo oblečena: »Joj, ati, mami, kaj pa počneta!?« Njena mami je imela potem verjetno dosti dela z obrazložitvijo svojega zdravilnega ukrepanja pri tujcu.

Trajne posledice za prinašalca Marijinega kipa

Dogodi se, da ima človek najboljše namene s svojim obiskom, posledice nenadnega srečanja s psom pa mu lahko ostanejo vse življenje. To se je zgodilo našemu župljanu, ko je župljanki v adventu, ko smo tudi v naši župniji uvedli lep običaj Marijo nosijo – to je nošenja Marijinega kipa od hiše do hiše, prinesel Marijin kip. Ko mu je odprla vrata, je mimo nje izza drugih nezaprtih vrat smuknil domači pes in prinašalca Marijinega kipa ugriznil v nogo. Tako močno in na takšno mesto, da mu je poškodoval eno izmed mišičnih tkiv in je to odmrlo.

Kam še sploh lahko grem s Kimijem? 

Kako je lahko pes nevaren človeku, pa tudi drugemu manjšemu psu, sem večkrat videl sam, ko sem šel na sprehod z našim malim sila ljubkim kužkom Kimijem, ki ga rade pobožajo mimoidoče mamice, po njih zgledih pa tudi otroci. Nikomur še ni storil nič žalega. Res se kdaj zapodi za kakšno mačko, ko ta čaka na miš, jo prežene iz njenega prežečega položaja. Z veliko psi je v »prijateljskih« odnosih; pri srečanjih z njimi v značilnem pasjem »dvogovoru«. Nekateri, zlasti veliki psi, pa se, če so spuščeni, poženejo za njim, skočijo vanj, so tako besni, da jih lastniki, posebej če so to dekleta, tudi če so privezani, komaj obdržijo na povodcu. Zato se jim, če greva na sprehod do Mlinčkov, raje izogneva oz. ubirava druga varnejša pota. Pa tudi ta niso za Kimija čisto »varna«. Kot da bi nekaj slutil, sem pred dnevi s seboj vzel palico. Ta mi je prišla zelo prav, ko sem velikega spuščenega psa, ki je pritekel za gospodarjem na polje, z njo odrival od našega Kimija. Komajda sem uspel, da ga ni, kot že kdaj prej spravil podse, ga pogrizel.

Boj "Davida" z "Goljatom"

Najhujše »srečanje« Kimija s tujim psom pa sem doživel nedavno na domačem svetu, tik pred vrati našega doma. Iznenada se je pred Kimijem pojavil velik zelo nevaren pes. Nekaj časa sta se samo gledala, nato pa se je »tujec« zaprašil vanj. Neposredno v Kimijev gobček. Kimi se ni dal, je močno lajal, obenem pa se je branil pred pritepencem. Bila je borba, podobna Davidu z velikanom Goljatom. Kimi je »Goljatu« pokazal, da je, čeprav majhen in prijazen, neustrašni varuh zaupanega mu doma.

Kimi je pogumno branil dom, tudi za ceno ran na gobčku

Otroka lastnika psa, ki je vse skupaj opazoval z razdalje nekaj deset metrov in klical domačega psa, sem pozval, naj pride ponj in ga priveže na povodec. Očitno se mu je iztrgal z njega ali pa je bilo kaj drugega, da se je čisto potiho priplazil do naše hiše. Otrok ga je klical, vendar ni nič pomagalo. Prišel je bliže, a ga ni uspel prijeti, kaj šele privezati na povodec. Zagrabil sem bližnje kolo in z njim skušal zavarovati Kimija, »Goljata« držati stran od njega. Nazadnje je otroku le uspelo privezati na povodec pobesnelega divjaka. Meni je odleglo, da se je vse skupaj še kolikor toliko srečno izšlo, čeprav je imel Kimi posledice – rane na gobčku od ugrizov grozljivca. Ostal pa mu je strah, saj se naslednjega dne skoraj ni upal na sprehod z menoj, je tega predčasno končal z jadrnim tekom domov.

Lastniki psov, lepo prosim, nevarne pse na povodce, doma pa v pesjake!

Ne vem, kako bo v prihodnje, kam bom sploh še lahko šel mirno in sproščeno na sprehod z našim Kimijem. »Milostnega« strela lovca ali injekcije veterinarja mu kljub osmim letom starosti ne privoščim, saj ga imamo vsi zelo radi, smo se navezali nanj, je kot eden izmed nas, ima stalno »prebivališče« v svojem kotičku v dnevni sobi. Tam je še najbolj na varnem, vendar mora vsaj dvakrat na dan na sprehod. Ko bo poginil, ne bomo kupili nobenega psa več. Otroci so naju z ženo pregovorili, da smo ga vzeli »mamici« v Radovljici (upam, da bodo njegovi nekdanji lastniki v tem mestu to brali, Radovljičani, opozorite jih na ta prispevek), sedaj pa imamo toliko skrbi in težav zaradi njega. Tudi zato, ker se nekateri občani ne zavedajo, da morajo biti psi nevarne pasme privezani, kajti čisto lahko se zgodi, kot sem opisal in tudi sam doživel, da se kakšna pasja mrcina v temi zažene vate, te močno ugrizne in poškoduje. Kljub temu, da ti njegov lastnik zatrjuje: »Naš Bobi je tako prijazen, čisto miren pes, ne boj se, saj ti ne bo nič naredil.« Žena Marta je, ko je po vasi pobirala za urne maše, vseeno prepričevala lastnika: »Lepo prosim, primite ga in privežite, saj si drugače ne upam v hišo.« Res si ni upala, niti pozvoniti ne, če je pes sam samcat ležal na predpražniku in bolščal vanjo. Tudi sam moram kdaj zbrati pogum, da pozvonim in vstopim v hišo mimo ležečega morebitnega nevarneža.

Prof. Rudi Ocepek, ali bi imel tečaj, kako naj se vedemo, ko se srečamo z nevarnim psom?

Kaj predlagam, da bi bilo varneje hoditi s kužki oz. sami po vaseh in njihovi okolici. Kot prvo: tečaj, na kaj moramo biti pozorni pri psih, kako naj se vedemo, kadar se srečamo z njimi. Profesor Rudi Ocepek bi bil prava oseba za to. Pa tudi za kakšen prispevek s to temo v Aplenci. Ostalo pa pozneje.

Na fotografiji:

Kimi, križanec med pudljem in maltežanom, pri srečanju s sila prijazno psičko Taro.