Srečno in zdravo leto 2022!

Ponovoletna nedelja, 2. januarja. Kot da ne bi bila nedelja, ne bi bil še praznični dan. Glavni vzrok: vsi smo zboleli. Visoka vročina, bruhanje, driska. Prvi hip pomislim na covid-19, nato na omikron, nazadnje na okužbo prebavil, trebušno gripo. Toliko sem še pri močeh, da grem k jutranji maši. Marta mi svetuje, naj bom zadaj v cerkvi, če bom moral nujno na hitro ven. Pomislim na prostor zunaj cerkve, kamor se zatekajo med mašo tisti, ki si ne upajo v cerkev. Iz njega pride sovaščan, ki mi prizna, da ni cepljen. Zato je malo v njem, malo zunaj. »Tole ne bo dobro,« si rečem, a kljub temu vstopim. Prvi me »pozdravi« Križani, nato Lahovčan, ki sem mu pred leti obrezal sadno drevje. Z običajnim: »Srečnega in zdravega!« Ne morem mu zavrniti iztegnjene desnice, čeprav vem, da bi bilo bolje, da mu ne bi segel v roke. Upam, da v času, ko to pišem, ne sedi v prostoru, kjer je človek najraje sam.

Sprehodim se po hodniku, na hitro pogledam podobe svetnikov na steni. Všeč so mi, ker so svetle. Znova se ustavim pred Križanim. »Ti si na pravem mestu,« pomislim. »Zaradi Tebe je ta prostor svet.« Križanemu se vidi, da je restavriran. Verjetno je to naredil naš g. župnik Zdravko. To dela v prostem času, mi je zaupal cerkveni ključar Ivan. »Zelo dobro. Tako sta si še bližja,« se razveselim ob pogledu na Križanega. »Še ena tvoja upodobitev v lesu je rešena.« Čeprav le zunanja, človeška podoba, a vendar.

»To ne bo pravi prostor zate,« spoznavam. Kljub temu, da je poskrbljeno za ozvočenje. Manjka zaslon, preko katerega bi prenašali mašo iz cerkve. »Šel bom v cerkev, kar bo, pa bo. Če mi bo postalo slabo, hitro ven. Stranišče je blizu.«

Jasličarji so se spet izkazali

Usedem se v drugo klop na moški strani, kjer že sedita Anka in njena sestra Maruška. Pred menoj ni nikogar. Zato imam odprt pogled na jaslice, z očmi popotujem po njih. Ugotavljam, kako malo sem si zapomnil lanske in kaj je novega v letošnjih. Najbolje bo, da povprašam glavnega postavljavca Marka Grilca. Upam, da sem si zapisal številko njegovega mobitela. Če bom že pisal o jaslicah. »Veliko in zahtevno delo postavljavcev,« pomislim. In jih pohvalim.

Neumorni jezuit p. Lojze Markelj

Preseneti me, ko za ministranti pred župnikom Zdravkom pride v cerkev jezuit p. Lojze Markelj. Nekoč odličen ljudski misijonar, govornik, danes ostareli redovnik. Težko hodi. Posebej me zaskrbi, ko gre pridigat na ambon. Vidim, da ga tudi župnik Zdravko pozorno spremlja s pogledom. »Kako dolgo bo še hodil somaševat in pridigat v Komendo? pomislim. To dela že desetletja, več kot petdeset let. Vprašam se, ali zaradi misijonarske gorečnosti, moči navade, navezanosti na Komendo, intencije. »Verjetno je prišel zaradi praznika Marije, Svete Božje Matere,« pomislim. Običajno pride na takšne praznike, a ta je bil na novoletni dan. Pridige na tovrstne praznike mu »ležijo«. Vedno doda kakšen dober zgled. Takšnega, da si ga zapomniš. Tokrat sem si, kako je v mladih letih dobil mali misal, staro mašno knjižico v latinščini, in si vsega zapomnil, čeprav ni vsega razumel. Občudujem njegovo požrtvovalnost. Vsega, kar je povedal, ne slišim dobro. Mogoče je krivo ozvočenje ali pa že slabše slišim. »Saj je dovolj en sam stavek iz pridige,« si rečem. Da boš imel kaj premišljevati med tednom.

Vesel sem, da znam na pamet večino pesmi, ki jih na koru poje jutranji nedeljski cerkveni pevski zbor. Pri nekaterih pri drugi ali tretji kitici vseeno pogledam na pano, kamor projicirajo besedilo božičnih pesmi. »Kako lepa in povedna besedila,« me spreleti. »Kdaj boš napisal kaj takega?«

Ravnikarjevi okrogli jubileji

Po maši pomignem Janezu Ravnikarju, odličnemu cerkvenemu pevcu baritonistu in jasličarju, naj pride k meni, ko si ogledujem drugi del jaslic pri stranskem desnem oltarju sv. Andreja. »Tole je novo,« pokažem na orača, konja, plug in njivo. »Vedno skušamo narediti kaj drugače,« mi pove. In doda, da je že petdeset let od tega, ko je prvič postavil v cerkvi jaslice. »Še pod župnikom Demšarjem.« Tam, kjer je glavni vhod v cerkev. »Kjer je bil nekdaj Božji grob«, dodam. To sem si dobro zapomnil, ker mi ni takoj uspelo tako dati tančice okrog vratu Križanega, kot je želel rajni župnik Nikolaj.

Trideset let od smrti župnika Viktorijana Demšarja

Ob njem se spomnim, da je na novoletni dan minilo že trideset let, odkar je umrl še prejšnji župnik Viktorijan Demšar. Da sem ga na večer pred njegovo smrtjo še obiskal, smo z njegovo gospodinjo Jerco in s. Terezijo zanj molili rožni venec. Da se je od tega sveta poslovil z latinskima besedama: Deo gratias. »S katerimi se boš pa ti?« pomislim sam pri sebi. Še prej obljubim Janezu, da ga bom obiskal in točno napisal, kaj je pri njem petdesetič: postavljanje jaslic v cerkvi, petje v cerkvenem pevskem zboru, mogoče pritrkavanje …?

Ko grem iz cerkve, pogledam na desno, proti kapeli Matere Božje, v kateri od konca septembra 2000 počiva župnik in dekan Nikolaj Pavlič. Kar ne morem verjeti, da že več kot enaindvajset let? Res: vita brevis est. Zunaj cerkve ni več nikogar od znanih, da bi mu zaželel blagoslovljeno leto 2022. Spolzka tla na parkirišču me opozorijo, da moram previdno z avtom po klancu navzdol.

Znova k »Nobelovki« za književnost

Doma preberem nekaj strani iz romana Nižave Nemke Herte Müller. Začne se mi spahovati, me stiskati v požiralniku, vendar ne bruham, tudi na drisko me ne žene. Mogoče mi je pomagala travarica, ki sem jo dobil pri Istrijanu Veljku. Zelo močna. Nekaj koristnega sem na koncu poletja le prinesel od tam, ko sva se šla z zetom Željkom kopat v Novigrad, nato za Motovunom zavila desno v istrske griče, kjer dozorevata odličen teran in malvazija. Berem vse teže (tudi snov je takšna; kakšna pa naj bi bila za časa Ceausescuja v Romuniji, kjer je živela in ustvarjala pisateljica), nato se »zložim« na kavč. Z njega me dvigne Marta, ko me sprašuje, ali bom tudi jaz za kosilo prežganko. »Prav rad,« ji porečem. Prežganko sem imel vedno rad, naj je bilo po želodčnih težavah, in tudi sicer. Poleg nje si privoščim še kos starega kruha. Postno jed, čeprav je ostala od novoletnega dne še svinjina. Že ob pomisli nanjo se mi dvigne v želodcu.

Nato se spet potopim v Nižave nemške pisateljice. Tokrat do konca romana, ko izplavam na površje. Bogatejši za nov prebrani roman. Nenavaden, a zame izjemen. Kakšna simbolika, kako močni stavki, neobičajno pisanje? Koliko časa je porabila pisateljica za en sam stavek, da ga je napisala  tako, kot je želela, si ga je zamislila? Vmes kliknem na googlu na romunski Banat, da si ob branju potopisa vsaj malo predstavljam, kako je tam. Sin Klemen je že bil, sam še ne. Me tudi ne mika, da bi ga obiskal. Zadošča mi, da si ga ogledam na googlu. V Karpate bi šel, čeprav me je malo strah medvedov, volkov in risov, ki so jih prav od tam preselili v Slovenijo. Še enkrat preberem, kar piše o pisateljici, kako ji je vsepovsod do leta 1987, ko se je z možem preselila v Berlin, sledila zloglasna tajna obveščevalna služba Securitate. Čisto nekaj drugega kot naša Udba. Kako je, ko so ji vzeli mizo, pisala (prevajala) v tovarni na slovarjih, sedela pa na svojem robcu na stopnišču. Vsaj nečim domačim, svojim. Potila križev pot za poznejšo Nobelovo nagrado za književnost.

Urno do Mlinčkov

Oddahnem si, ko odložim knjigo. Ura je krepko čez poldne. Ob pogledu skozi okno ugotovim, da sončni žarki vse bolj razmikajo meglo; še malo, pa jo bodo pregnali. »Sedaj ali danes nič več,« pomislim na sprehod vsaj do Mlinčkov. Ima me, da bi šel na Šenturško Goro ali celo na Ambrož, kjer se je segrelo do petnajst stopinj Celzija. Vendar me mine, ko pomislim, da bi bilo za to treba najprej sesti v avtomobil, se zapeljati vsaj do Komendske Dobrave. Kliknem na vremenske razmere na googlu, vpišem Suhadole in vidim, da je zunaj kar osem stopinj Celzija. »Hitro ven,« se odločim. Spotoma še pogledam na mobitel na mizi, ali me je kdo klical. Znana in vendar manj znana številka. Oglasi se teta Mari iz Beričevega. »Sedaj sem dober vsaj za eno uro,« me zaskrbi. Teta mi pove, da so znanci zboleli za prav takšno boleznijo, kakor mi. »Adio, sprehod!« se že poslavljam od njega. Vsaj daljši. A me »reši« medklic po mobitelu. Mari povem, da »zgoraj« očitno spijo, zato bom končal pogovor, ga bova nadaljevala drugič.

Ovohal me je weimarski ptičar

Vzamem še Kimija in urno po stezi čez travnike do Mlinčkov. Gore so si poveznile bele kučme, opazim. Žarko sonce oblizuje pročelja hiš. Zvonik cerkve sv. Klemena se kot svetilnik dviguje izmed hiš. Na poti k Mlinčkom ob levem bregu reke Pšate je več sprehajalcev. Pohitim, da bi prehitel skupino z večjim psom. Weimarskim ptičarjem, mi ob vračanju pove domača hčerka. Da je oče Avstralec, mati pa Slovenka. Ime psa si zapomnim zaradi Weimarske republike, razglašene po prvi svetovni vojni, sprašujem pa se, kaj ima ta skupnega s psom. Ko po vrnitvi domov kliknem na google, vidim, da gre za nemško pasmo psa in ne avstralsko, kot mi je reklo dekle. S Kimijem se takoj spoprijateljita, mene le ovoha.

Obžalujem, da sem pustil doma svojega nikona

Ko me s svojimi mrzlimi dlanmi objame in močno stisne gozd, vidim, da sem naredil narobe, ker nisem vzel s seboj svojega nikona. Zamudil sem enkratne posnetke, ko so se skozi goste smrekove veje prebijali k tlom sončni žarki, tla  posipavali z zlatom. Posebej v bregu nad Mlinčki. Skušam ugotoviti, od kod odlomljen mogočen jelkin vrh, vendar zaradi gostih krošenj ne vidim dobro navzgor.

Domiselne jaslice iz lesa pri Mlinčkih

Postojim pred jaslicami, vrezanimi v debelejši kos brezinega lesa v kamnitem hlevčku. Dvojni domek za Sveto družino. Prvi topel, drugi hladen, kot je lahko človek. Kakšna simbolika! Toplo mi postane pri srcu, ko vidim list z napisom: Lepe praznike! Zraven pa narisan srček. Voščilo ima tudi ime in priimek. Dopis Hohoho! ne sodi zraven. Kot da bi se nekdo hotel ponorčevati iz iskrene želje.

Ko se že obrnem proti domu, zagledam, kako se Sončeva luč, čeprav je danes mlaj, z vso močjo razliva na gozdno pot proti Bukovici. Stisne me pri srcu, ko vidim, kakšen posnetek sem zamudil. To povem mlajšemu moškemu, ki malce pozneje fotografira ravno to, kar sem si sam želel. Da zamudiš najboljše posnetke, teh sploh ne posnameš. Mlademu paru, ki se je odločil, da se bo še enkrat po krožni poti povzpel na Hosto, zaželim lep sprehod. »Škoda bi ga bilo zamuditi,« pripomnim. Dekle, mogoče že žena ali pa partnerka, se mi nasmehne s svojim podolgovatim obrazom, varno skritim v beli kapuci bele bluze, fant, mož, partner, pa je v mislih že na krožni poti. Ko sem prej hodil za njima, sem videl, da je dekle malce višja od fanta. Mogoče samo zaradi kapuce, mogoče pa v resnici? Vprašal sem se, kako se razumejo tisti pari, pri katerih je žena višja od moža, kakšen je odnos med njima? Ali ona zato še bolj gospoduje nad njim ali pa se zadovolji s tem, da je višja od njega, ji to zadošča? Kot naša organistka od moža. Kako se ljubita takšna dva? »Mladost je iznajdljiva,« si odgovorim in s tem preženem morebitno grešno misel, ki bi lahko vodila v grešno predstavo, bi moral zaradi te k spovedi, vendar je spovednika v teh časih težko dobiti. Tudi p. Lojze ni po pridigi spovedoval, čeprav bi lahko, bi bilo to celo dobro, kajti na silvestrovo se rad zgodi kakšen greh. En kozarec preveč, grešna priložnost in že si tam. Priložnosti za spoved pa je vedno manj. Še celo pri frančiškanih v Ljubljani. V Kamniku so bili nedavno še štirje frančiškani, sedaj sta dva. Kaj bo, če bo, kot vse kaže, vedno manj duhovnikov? Odgovor je preprost: več molite za nove duhovne poklice. V komendski cerkvi že, zato tudi so, drugje pa jih je bolj malo.

Sonce me prijetno boža po hrbtu, ko se vračam domov. Z dreves se vse močneje usipljejo kaplje od jutranje zmrzali, z ledom povoskanih dreves. Ta so, z izjemo smrek, jelk in borovcev, sami golaki. Nič kaj prijeten pogled nanje. Še sreča, da jih bo kmalu megla odela v svoja svilnata oblačila. Pot skozi gozd, posebej na planem, je vse bolj razmehčana, z stotinami odtisnjenih podplatov v blatno zmes. Čmok, čmok. Brišem si gojzarje v travo, ki je zaradi tople jeseni zrasla malo manj kot za ped. Srnam bo prav prišla, ko bodo v snegu iskale živež, preživetje. Posebej tistim, ki so se zakasnile, kot nedavno ena, na polju. Zajca že dolgo nisem videl. Upam, da niso lovci, katerih strele slišim v gozdu, zadeli koga od dolgouhcev. Kakšno staro srno že, če jo že morajo ustreliti in s tem potešiti lovsko strast, ne morejo brez divjačine, rogovja na steni. Bolje to, kot da bi kdo njim nataknil kakšno drugo rogovje. Vendar danes je zmešan svet.

Slovenci so vnovič ubrali smer – jug. Anketa, koga bi volil  

Sovenci so za silvestra spet drli v Zagreb in v Beograd. Kot da ne bi mogli brez »juge«, v njih še vedno prevladuje nostalgija po njej. Markov trg in Skadarlija  sta bila spet prizorišči hrupnih prednovoletnih zabav. Kaj potem če je tukaj covid-19, grozi omikron, trebušna gripa … »Slovenci, brača, dodjite!« Kaj bo jutri, komu to mar? Meni pa je. Poslednji »Mohikanci« tudi morajo biti. In zapisovalci dogajanj. Kako je že rekla dr. Marta Ciraj: Če ne zapišemo, se vse pozabi. Politiki pa ne. In raziskovalci javnega mnenja tudi. Že pred novim letom so me klicali, so rekli, da mi bo vzelo le dve minuti, koga bi volil, če bi bile jutri volitve. Če bi rekel, da Herto Müller, bi rekli, da se mi je zmešalo. Prav tako, da Janšo, pri Bratuškovi bi me vprašali, zakaj ravno njo. Če bi pojasnil, da so mi všeč ženske z dolgimi nogami, bi se mi zasmejali, a mi ne bi verjeli, kot mi tudi ne bi, če bi rekel, da bi lahko Suhadole spadale pod mengeško občino (nekateri so bili temu res naklonjeni) in da bodo čez nekaj sto let na kriškem griču pristajali obiskovalci s plovili z nekega drugega planeta. A nekaj vsekakor drži, smo slišali danes pri evangeliju: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. To razumeti, je težko. Še celo Nobelovka Müllerjeva ni v svojih Nižavah zapisala začetnega stavka iz Janezovega evangelija. Jasno, ker je ostala pri nižavah, kot mnogi Slovenci na silvestrovo in novoletni dan. Kljub temu, da so jim izstreljene rakete, razletavajoče se visoko nad hišami, ožarjale pot v nebo. Laže je navzdol, kot navzgor. Zato je potrebno kaj več kot zgolj najzmogljivejši vesoljski teleskop.

Foto: Jožef Pavlič