Ves velikonočni ponedeljek pogledujem našo češnjo. Skorajda vsa se je že razcvetela. Močno me skrbi, ker jutrišnja vremenska napoved predvideva sneg do nižin, temperature blizu nič stopinj Celzija, v prihodnjih dneh celo pod nič stopinjami. Veliko nevarnost slane. Pa ravno sedaj, ko je sadno drevje v polnem razcvetu, že deloma razcveteno ali tik pred tem.

Kar ne morem verjeti. Po dveh dneh – veliki noči in velikonočnem ponedeljku – takšna sprememba vremena. Ta dva dneva sta nam bila resnično podarjena. Stotinam sprehajalcev, ki sem jih včeraj in danes srečal na poti iz Suhadol do Mlinčkov. Celo za moje ljudi vajene oči, srce in dušo je bilo to preveč, saj takšne množice ljudi še nisem srečal na omenjeni poti. Nameraval sem že vzeti s seboj fotoaparat, da bi to dokumentiral, a sem si rekel: Pusti ljudi pri miru, naj se naužijejo čistega zraka, nagledajo lepote narave, odpočijejo od skrbi. Posebej starši za svoje otroke. Kako lepo jih je bilo videti v naročjih mater, v vozičkih, na kolesih, ki so jih urno poganjali. Kot da bi mladost hotela za vedno pregnati ta »nesrečni« koronavirus od nas! 

Sam sem jo kmalu raje ubral po zahtevnejših stezah in poteh. Želel sem biti sam in sem tudi bil, le nad Bukovico sem srečal atletsko raščeno damo, ki sem jo  izzval: »Do Suhadol in nazaj!« Odgovorila mi je: »Saj bom, samo da se malo ulaufam.« To je v prvi vrsti veljalo zame, saj sem potreboval kar dve uri in pol, da sem prehodil svojo pot po vršacih med Suhadolami, Bukovico, Utikom, Šinkovim Turnom in Topolami. Pa sem krepko zastavil korak. Vnovič sem ugotavljal: Kaj bi hodil drugam, plačeval bencin, ko se lahko mirno in varno sprehajam in hodim v neposredni bližini Suhadol. Podobno odkrivajo priseljenci v vasi v naši občini. Kako je lepo živeti tukaj, ko je toliko poti za manj ali bolj zahtevne sprehode. Čemu bi hodili drugam? Če bo pandemija trajala, tukaj je rešitev. Zastonjska, če ne bomo mogli na Jadran, k sosedom bratom Hrvatom,  na prelepo Adrio. 

Očaran nad lepoto sveta okrog nas, na obrobju komendske občine, ko bukve že zelenijo, gabri napenjajo popke, tulipani v domačem vrtu in pri sosedi Silvi pa bodo skorajda odcveteli, sem, ko sem nič kolikokrat pogledal skozi okno domačo razcvetelo češnjo, vzel v rokah fotoaparat in se tik pred večerom odpravil v domači in sosednji vrt. Ženi Marti, ki mi je poprej postregla z dobrotami, ki so ostale od velikonočnega zajtrka, sem rekel: »Grem slikat češnjo. Nikdar več ne bo tako lepa, kot je sedaj.« A mi je, z žensko logiko, odgovorila: »Pomembna je duševna lepota!« V tem smislu, kot je danes zjutraj v nagovoru pri maši v Domu sv. Marte v Vatikanu dejal papež Frančišek: »Žene čutijo, vedo, verjamejo.« Ostal sem brez besed. Tudi vi bi, komendski možje. Osupli in iznenadeni nad ženino modrostjo. Morda ste že kdaj bili?

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič