Društvo sv. Jakoba Kamnik in Frančiškanski samostan Kamnik sta 11. februarja v dvorani omenjenega samostana pripravila zelo zanimiv kulturni večer o manj znani, a pomembni Plečnikovi učenki arhitektki Majdi Nerimi (izg. Neržimi). O njej je predavala njena dobra poznavalka arhitektka Saša Lavrinc, konservatorka, zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Kranj. S sodelavko mag. Majo Avguštin sta napisali tudi knjigo Plečnik na Domžalskem in Kamniškem.

Predavateljico je pred njeno strokovno predstavitvijo arhitektke Magde Nerime številnim obiskovalcem, med katerimi je bil tudi kamniški župan Matej Slapar, predstavila predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar. Predavanje je posnel snemalec in režiser Janko Žagar iz Most pri Komendi.

Dr. Humarjeva je povedala, da je bila Saša žena že rajnega nekdanjega kamniškega župana Maksimilijana Lavrinca, ki je bil zelo zaslužen za celotno obnovo frančiškanskega samostana v Kamniku. Kako pomembno delo je s tem opravil, dobro vedo člani Društva sv. Jakoba Kamnik, ki so se nekdaj zbirali k predavanjem in kulturnim večerom v dvorani v gornjem delu samostana, zadnje mesece pa se v za to veliko bolj primerni novi dvorani poleg samostana, saj s tem ne motijo samostanskega utripa.

Predavateljica je najprej predstavila rodbino Nerima; posebej očeta Aleksandra, ki se je rodil 21. 2. 1884 v Kamniku, umrl pa 17. 4. 1967 prav tako v tem mestu. Bil je glasbenik, sadjar in učitelj. Z družino se je zaradi učiteljskega poklica, v katerem je bil zelo uspešen, veliko selil. Celo v Prekmurje (Gančane, Kuzmo). Hčerka Majda se mu je rodila v Staršah. Družini je večkrat trda predla. Majda je v svoje spomine zapisala, kako zelo jih je tudi zeblo. Težka preizkušnja je bila zanjo šolanje na sedanji Gimnaziji Poljane, kjer so jo, kot druga podeželska dekleta, meščanske dijakinje bolj ali manj zaničljivo gledale, a je uspešno premagovala tudi to.

Ko se je arhitekt Jože Plečnik vrnil iz Prage in je v Ljubljani ustanovil svojo šolo, je začutila, da je študij na njej priložnost zanjo, da razvije svoje talente. Šola je bila zelo zahtevna, saj je bil pouk tako dopoldne kot popoldne, študentje pa so se morali izkazati v vseh veščinah, ki jih je obvladal mojster Plečnik. Med njimi posebej v risanju. Majdine risbe potrjujejo, da je bila uspešna v tej zvrsti poduka, ko so morali študentje reševati zahtevne praktične naloge. Šlo je za klasičen pogled na umetnost; nič izumetničenega, modernega. Tako kot je arhitekturo pojmoval sam arhitekt Plečnik, ki se je zgledoval zlasti pri antičnih mojstrih. Lepota je pri tem igrala pomembno vlogo.

Da je bila Majda spretnih rok, potrjuje tudi to, da je v četrtem letniku študija naredila načrt za domačo hišo v Kamniku na Rozmanovi 7. Imenovala jo je Vila Nerima. Njen mentor pri diplomski nalogi (diplomirala je leta 1940), povečavi cerkve v Pertoči, je bil Plečnikov asistent Janko Valentinčič. 

Arhitektka Majda Nerima se je posvečala tudi notranji opremi cerkva  (Hinje, Bohinjska Bela) in drugih stavb. V Kuzmi na Goričkem je pri tem sodelovala tudi s slikarjem Lojzetom Perkom. Opremila je tudi prostor za občinske uradnike v Tržiču.

Za kamniško cerkev sv. Jakoba je izrisala daritveni oltar.  Pri cerkvi v Stranjah je ob povojni prenovi »povezala« cerkev in zvonik. Dve leti je delovala tudi v Beogradu.

Ves čas je bila v ustvarjalnem stiku z mojstrom Plečnikom. To potrjujejo tudi izmenjana pisma in razglednice. Sodelovala je tudi s Plečnikovim učencem Bitencem.

Večji del življenja je preživela v Kamniku. V njeni zapuščini so številni načrti novogradenj, prenov in opreme. Veliko časa je namenjala prenovam cerkva, posebej v Prekmurju, pa tudi na Dolenjskem in Gorenjskem.

Bila je tudi odlična pevka. Pela je v zboru Glasbene matice v Ljubljani, nastopala celo v operi v Beogradu. Da je bila osebno skromna, potrjuje njen »skromni« podpis na njenih načrtih.

To je le nekaj drobcev iz tega, kar je povedala predavateljica, ki pripravlja temeljit zapis o arhitektki Nerimi. Predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar je ob koncu predavanja arhitektko Lavrinčevo pohvalila kot temeljito raziskovalko, kar je pokazalo tudi predavanje. Nazadnje pa je tudi sama, ker je ta dan praznovala rojstni dan, za predavateljico bila deležna čestitk, dobrih želja in zlasti zelo lepih rož.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič