Letošnjega zelo pomembnega srečanja čebelarjev 13. maja na Lanšprežu pri Trebnjem se je na povabilo predsednika Čebelarskega društva Trebnje in Regijske čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja Antona Koželja udeležilo tudi pet Komendčanov. Kot prvi ljubljanski stolni prošt prelat Jožef Lap, naš rojak iz Nasovč pri Komendi, ki je maševal in govoril v kapeli sv. Jožefa, v kateri je Glavarjev grob (umrl je 24. januarja 1784 v svoji graščini na Lanšprežu) ter blagoslovil nov prapor Čebelarskega društva Trebnje in kamnite pomnike pomembnim čebelarskim strokovnjakom: duhovnikoma Juriju Jonkeju (1777–1864) in Jožefu Jeriču (1823–1888) ter, kar je manj znano, pesniku, pisatelju in literarnemu kritiku pa tudi čebelarju Franu Levstiku (1831–1887).

Janko Žagar je snemal mašo in kulturno prireditev v dvorani, spotoma pa pobral v avto Glavarjevi občudovalki Andrejo Boštic in Marijo Križman ter podpisanega, ki je v nagovoru navzočim spregovoril o sledenju Glavarju tudi danes.

Žal tudi tokrat niso utegnili priti na Lanšprež predstavniki Čebelarskega društva Peter Pavel Glavar Komenda in drugi povabljeni. Glavar je tako na Lanšprežu vse bolj »osamljen«, spomin nanj predvsem ohranjajo dolenjski čebelarji, ki so tudi tokrat v velikem številu obiskali njegov grob in se ga slovesno spomnili.

Zgledujmo se po Petru Pavlu Glavarju

Prošt Lap je v nagovoru med mašo v kapeli sv. Jožefa čebelarje in druge navzoče povabil, naj se zgledujejo pri Glavarju glede močne vere in zaupanja v Boga, značajnosti, uporabe talentov, vztrajanja, kadar je hudo. Tudi v sedanjih »razburkanih časih«, ko »človek uničuje sočloveka, ga zapeljuje, speljuje in celo ubija«. Se po družinah »dogajajo hude stvari, se širi sovraštvo, otroci hočejo ravnati po svoje, ne poslušajo staršev. Bodite pripravljeni!« je pozval navzoče. »Ne izbirajte nadomestke! Ljubite svoje brate in sestre! Starši, varujte svoje otroke!« je svaril prošt Lap.

Dejal je, da je prav, da častimo »tako velike može, kot je bil Peter Pavel Glavar, saj so nam vzorniki in vedno novi spodbujevalci, jih potrebujemo. Peter Pavel Glavar nam je čudovit zgled, kako je treba skrbeti za zdravo hrano in varovati prave zaklade.«

Vztrajno hodimo po Glavarjevi poti

Sam sem imel na povabilo in s privoljenjem predsednika Regijske čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja sledeči nagovor:  

Toplo pozdravljam vse navzoče, posebej čebelarje, zlasti še neutrudnega predsednika Regijske čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja g. Antona Koželja in ljubljanskega stolnega prošta prelata g. Jožefa Lapa.

Ob današnji cerkveni slovesnosti in pomembnem čebelarskem prazniku mi dovolite nekaj besed. Ne zamerite mi, da kot Komendčan najprej pomislim na našega duhovnega velikana, najpomembnejšega slovenskega čebelarskega strokovnjaka, rodoljuba, dobrotnika, ekologa in še veliko drugega – Petra Pavla Glavarja. Čeprav je od njegovega rojstva minilo že 302 leti, od smrti pa 239 let, je nadvse vredno in pomembno, da se ga vsako leto ta čas spominjamo. Najprej kot zglednega duhovnika, gorečega dušnega pastirja, tolažnika ubogih, pomočnika. Še posebej v času, ko je duhovništvo v krizi, primanjkuje novih duhovnih poklicev, se povprečna starostna doba še dejavnih duhovnikov podaljšuje. Kako pomemben je danes vsak duhovnik, nam je dober zgled ljubljanski stolni prošt prelat g. Jožef Lap, ki je že dopolnil 80 let življenja, a je še vedno ves vpet v oznanjevalno delo, vsako leto prihaja na Lanšprež ter pričuje in potrjuje, kakšen naj bo slovenski duhovnik. To je izpričal tudi za Družino. Takšen, kot je bil Glavar! Najprej, da ima rad ljudi, da se jim ves posveča z vsemi telesnimi, zlasti duhovnimi močmi in darovi, pa tudi, da zna in zmore prenesti udarce, s katerimi tudi duhovnikom ni prizaneseno. Številnim po nedolžnem, kdo izmed njih pa se tudi sam spravi v težave, s tem škoduje ugledu Cerkve kot Kristusove ustanove, meče senco na Bogu posebej posvečeni stan. Mediji so polni tega. Naj bo kakor koli: lahko smo Bogu hvaležni, da sploh še imamo duhovnike, naj bodo kakršni koli. Pomembno je, da jih spoštujemo, cenimo njihovo delo, v njih vidimo Kristusove služabnike. Če nas kdaj prime, da bi slabo govorili o njih, potem poglejmo najprej sebe: kje smo mi sami na poti do popolnosti, koliko nam še manjka do svetosti, do tega, da bi bili zgledni možje in žene, fantje in dekleta, samski. Za vzor si lahko vedno, kar zadeva duhovniški stan, postavimo Petra Pavla Glavarja. Dolenjski čebelarji to dobro veste, zato tudi tako skrbite za njegov grob, svetišče, v katerem je pokopan, njegovo okolico in posestvo, na katerem je Glavar pokazal, kaj vse je mogoče pridelati, če se umno in pridno dela z glavo in z rokami.

Lepo je in hvalevredno, da ohranjate viden spomin tudi na druge zaslužne čebelarje: Jurija Jonkeja, Jožefa Jeriča in Frana Levstika. Najprej zaradi tega, ker kot osebnosti in s svojim znanjem, doprinosom k slovenskemu čebelarstvu, potrjujejo, da je čebelarstvo predvsem stroka, ne pa zgolj konjiček, med vsega upoštevanja vredno živilo, kranjska sivka pa sila prizadevna delavka, ki ji je prinašanje medičine v panj sicer prirojeno, a kaj bi pomagalo, če je ne bi bilo? Kranjske sivke namreč. Ob njej pa tudi čebelarstva veščega človeka. Ti trije možje, ki ste jim postavili pomnike v Glavarjevem drevoredu znamenitih mož, so to veščost izpričali in jo izročajo prihodnjim rodovom čebelarjev.

Nas pa v času lažnih idolov opozarjajo še na nekaj: da se mora človek stegovati za pravimi vzori, jih najprej videti, nato uresničevati pri sebi in v odnosu do drugega. To danes ni lahko v svetu prevrednotenih vrednot, ni samoumevno, je potreben precejšen napor in stalno prizadevanje za hojo po pravi poti, k pravemu cilju in z uporabo pravih sredstev. Zato priporočam vsakodnevno molitev k Svetemu Duhu, k sv. Katarini Sienski, ki je slovela po modrosti, ter k sv. Ignaciju Lojolskemu, da bi v času, ko nas sredstva javnega obveščanja dobesedno bombardirajo s povzdigovanjem tega ali onega človeka, politika, športnika, glasbenika, ostali na trdnih tleh, prepoznavali, kar je od dobrega in kaj od hudega. Glavar in ti trije čebelarji so to zmogli. Zakaj: ker so bili še ljudje zemlje in ne lažnih upov, so se morali za vse krepko potruditi. Tudi čebelarji se morate v letih, nenaklonjenih pridelavi medu. Delno smo za to krivi ljudje sami, ker ne znamo ali celo nočemo spregledati, da bo treba začeti bolj spoštovati zemljo, naš zeleni planet, če hočemo preživeti in ga še vrednega zapustiti našim sinovom in hčeram. Predvidevanja znanstvenikov so zelo resna in opozarjajoča. Da se bo treba ustaviti v svojem pohlepu, videti tudi Indijca, ki jih je že več kot milijardo, pa Eskima, sibirska ljudstva.

Nam, Slovencem, je krepko opozorilo lanska suša, zato smo lahko veseli in hvaležni, da te dni, čeprav to za čebele in med ni dobro, dež v obilju namaka našo zemljo, bomo imeli pitno vodo, lahko posadili paradižnik, papriko in druge sadike, ki bolj spadajo v Primorje ali v Makedonijo, od koder smo nekdaj uvažali njihove plodove. Danes je Makedonija, ko je suša, več kot 35  stopinj Celzija, Sonce pripeka kot za stavo, tukaj, pri nas v Sloveniji, si agronomi belijo lase, kaj bomo sejali in sadili, da bo vzdržalo in obrodilo v suši. Treba bo misliti tudi na to, kako preživeti, ko ne bo kakšne letine, kar je lastno potomcem bavarskih kolonov na Sorškem polju, pa tudi že vam, čebelarji. Ko boste vztrajali kljub temu, da boste morali kdaj celo seči v žep, da boste preživeli vi in čebele, ne boste imeli od njih in medu dobička. Pravi čebelarji boste tudi to zmogli.

Želim Vam, da ostanete pokončni, pravi zavedni Slovenci, samonikli, a tudi povezani med seboj, si pomagate, živite za prave vrednote in iz njih, naj se v Sloveniji zgodi karkoli. Da boste obstali. Pri tem se v molitvi priporočajte tudi Petru Pavlu Glavarju, najprej pa zavetniku te kapele sv. Jožefu.

Uspešno čebelarsko leto, hvala vsem, ki ste pripravili to lepo slovesnost, in še naprej pogumno po poti, ki nam jo kaže Peter Pavel Glavar. Če se je bomo vsi skupaj držali, bomo prišli na pravi cilj.

Dež je sicer spremenil program slovesnosti, ni je pa pokvaril

Slovesnost na Lanšprežu je motil dež, tako da so morali kulturni program in blagoslovitve prenesti v bližnjo dvorano. Kljub temu je bilo zelo lepo, za kar je poskrbel organizator srečanja Anton Koželj s sodelavci, Cerkveni pevski zbor iz Šentlovrenca in Čateža, Folklorna skupina Večerna zarja iz Velikega Gabra, ki je zaplesala splet starih dolenjskih plesov, imenovanih Čebelice, godec Dušan Jerlah, ki je zaigral Slakovo pesem Čebelar.

Močna sporočila so nam dali s svojimi besedami trebanjska županja Mateja Povhe, mirnski župan Dušan Skerbiš, Franja Udovič v imenu MIGS Štefan Železnik s. p. in glavni zaslužni za prireditev Anton Koželj; kot prvi pa podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije Marko Alauf.

Novi čebelarski prapor ČD Trebnje je razvil najstarejši član tega društva Lado Stopar, nato pa ga je izročil v varovanje novemu praporščaku Stanetu Horvatu.

Pomembne čebelarje, ki so jim postavili kamnita spominska obeležja, so predstavili predsedniki ČD Kočevje (Jure Majerle Jurija Jonkeja), Stične (Anton Kastelic Jožefa Jeriča) in Velikih Lašč (Tomaž Marolt Frana Levstika).  

Kulturni dogodek je spretno v dolenjski narodni noši povezovala profesorica Jožica Gruden Ciber, tudi plesalka folklorne skupine Večerna zarja. Prav vse je povabila k pogostitvi, kjer so jim ponudili odličen cviček in domače sveže pecivo, tako da je bilo kar težko vzeti slovo. Pred tem pa, kar je bilo najpomembneje, obiskati Glavarjev grob, na njem pomoliti za naše občane in župljane, najprej za sedanjega Glavarjevega naslednika v Komendi, ter skleniti, da moramo še naprej v Komendi širiti Glavarjev duh in izročilo.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič