V spomin in zahvalo za obisk papeža sv. Janeza Pavla II. leta 1996 v Sloveniji

Pred prvim obiskom papeža Janeza Pavla II. od 17. do 19. maja 1996 v Sloveniji, ko so pripravljavci iskali primerne kraje za ta obisk, smo nekateri Komendčani razmišljali o tem oz. celo predlagali, da bi bil primeren kraj za srečanje s papežem komendski hipodrom. Tudi zato, ker imamo Komendčani že izkušnje z organizacijo manjših in večjih dogodkov in slovesnosti, povrh vsega številne gasilce in prostovoljce, ki so jim kos. Nazadnje je papež Janez Pavel II. 18. maja 1996 res prišel na hipodrom, vendar ne komendski, marveč stoženski. Lahko pa bi tudi na komendskega, saj bi organizirali krožni promet, je v bližini hipodroma dovolj cest, kjer bi vozniki lahko parkirali avtobuse in osebna vozila, obiskovalci ne bi imeli daleč do kraja dogodka.

Brošura o zgodovinskih dejanjih Komendčanov

Ker papež ni prišel v Komendo, smo šli Komendčani v velikem številu v Stožice. Številni so tudi pomagali pri pripravi in izvedbi obiska. To potrjuje tudi brošura Hvala Vam, sveti oče! Župnija Komenda ob obisku papeža Janeza Pavla II., ki sem jo napisal po papeževem obisku, izdal v samozaložbi julija 1996, grafično jo je oblikovala in natisnila Kremžarjeva tiskarna Bavant Trading d. o. o. Brošura v besedi in fotografiji govori izključno o tem, kaj smo komendski župljani naredili za papežev obisk v Sloveniji in kako smo sodelovali pri njem.

Tudi tokrat, v sanjah, sem bil kot leta 1996 zadolžen za poročanje s papeževega obiska za katoliški tednik Družina. Papež Janez Pavel II. (v mojih sanjah) ni prišel na komendski hipodrom, kot smo leta 1996 načrtovali, marveč kratko v župnijsko cerkev sv. Petra, maševal pa je na cerkvenem trgu v bližini rimskega pomnika.

Nikdar ne pustite pomembnih stvari v avtomobilu

Ker sem bil še zelo zgoden, sem svoj avtomobil parkiral na skrajnem severozahodnem robu cerkvenega parkirišča. Časnikarsko torbo s trdim zvezkom, v katerega običajno pišem, fotoaparat in kemične svinčnike, da bo vsaj eden pisal (po navadi imam vsaj tri, ker mi vedno kateri zataji), sem pustil v avtomobilu. Dejal sem si: Saj imam tako vse pri roki! Hujše napake kot časnikar ne bi mogel narediti, kajti čez čas, ko so začeli prihajati ljudje (bilo jih je vedno več, nazadnje vse polno na Šmidovih travnikih in njivah pa sadnem vrtu ter po »Štiftenski cesti« navzdol), sem si rekel: Sedaj je pa res že čas, da grem po časnikarsko torbo. A, groza! Prostor, kjer sem parkiral avtomobil, pa tudi drugi vozniki za mano, je bil popolnoma izpraznjen, obiskovalce so redarji »potisnili«  daleč nazaj. Enega izmed njih sem vprašal, kje je moj in drugi avtomobili. Odgovoril mi je, da so vse odpeljali iz varnostnih razlogov, ker mora biti prostor, kjer je papežev oltar, pa tudi bližina tega oltarja, popolnoma nezaseden zaradi hitrega dostopa prve pomoči, predvsem pa iz varnostnih razlogov, da ne bi prišlo do napada na papeža.

Bil sem močno zbegan, spraševal sem se, kaj naj sedaj naredim, kje je moj avto in kako naj pridem do nujno potrebnih časnikarskih pripomočkov.

Nazadnje sem le naredil »zgodovinsko« fotografijo

Medtem se je začela papeževa maša. Kaj sem počel med njo, se ne spominjam, dobro pa, kako je bilo, ko je je bilo konec. Razočaran in potrt sem korakal po »Štiftenski cesti« navzdol, navzgor so prihajali veselo razpoloženi ljudje, praporščaki, komendske narodne noše s predsednico dr. Angelco Žerovnik, lepo postrojeni gasilci. Polna cesta jih je bila. Moja edina želja in veliko pričakovanje je bilo, da bo v tej množici tudi papež. A ga ni bilo. Bil pa je upodobljen na enem izmed praporov. Tedaj sem si dejal (avto sem že našel parkiranega na Štrcinovi njivi, iz njega vzel časnikarske pripomočke): Naj mi uspe vsaj ta fotografija, ostalo bom že uredil. In res mi je. Odgovorni urednik Družine mons. Franci Petrič me je celo pohvalil za neobičajno fotografijo papeža, kajti vsi hočejo papeža posneti »en face«, jaz pa sem si to fotografijo zamislil drugače.  

Žena Marta mi je dejala, da sem imel te sanje zaradi zaskrbljenosti, kako je z mojim zdravjem, ter obiska v ambulanti Revite v Komendi. Zdravnici dr. Poloni nisem povedal, kaj sem tako živo sanjal (Marta me je ponoči enkrat mirila), ko me je vprašala, ali dobro spim. Vsekakor bi imel psihoanalitik Sigismund Freud obilo zanimive »snovi«, če bi se ulegel na njegov izpraševalski kavč. Ne erotične, kar bi njega najbolj zanimalo, marveč povezane s svetniškimi osebnostmi.

Knjiga uspešnica o tem, kaj sanjajo Komendčanke

Kdo bo od vas bo dejal: Jože, saj nisi mogel lepšega sanjati, kot papeža svetnika v Komendi!  Kaj bi jaz dal za takšne sanje! Že že, ampak more, ko sem ostal brez nujnih časnikarskih pripomočkov, ne bi privoščil nikomur. Gotovo ste tudi Vi že sanjali kaj podobnega; da ste se znašli v položaju, ko bi radi nekaj naredili, a iz različnih vzrokov niste mogli. Iz tega bi lahko nastala zelo zanimiva knjiga, če bi popisal te sanje komendskih občanov. Knjiga Kaj sanjajo Komendčani ?, bi bila gotovo slovenski bestseller. Posebej, če bi jo naslovil: Kaj sanjajo Komendčanke? Če bi mi to zaupale …

Kdo bo rekel, da so sanje prazne marnje? Jaz ne bi. Še zlasti potem ne, ko smo pri preučevanju Svetega pisma študentje teologije zvedeli, kako zelo so bile sanje pomembne v zgodovini »izvoljenega ljudstva«. Za marsikoga so še danes, saj obstaja celo sanjska knjiga, razlaga sanj.

Ženi ne razlagajte sanj

Modrost, predvsem previdnost, pa tudi kakšen izkušen psiholog ali spovednik, priporočajo, da je bolje, da mož ženi zjutraj ne razlaga vsega, kar je sanjal ponoči. Nasploh je bolje, da je o tem tiho, ker so to občutljive zadeve, bi svetoval kanadski psiholog Jordan Peterson, ki se je nedavno zelo uspešno mudil v Sloveniji, so Slovenci razgrabili njegovo knjigo 12 pravil za življenje (še sam sem jo v celoti prebral). S tem bi se verjetno strinjal tudi trojni doktor  p. Christian Gostečnik (njegova sestra šolska sestra Bernarda je napisala debelo kuharsko knjigo, v kateri je povzela znanje šolskih sester o kuhi pa tudi svoja spoznanja in vedenje), ki je že imel močno odmevno predavanje v osnovni šoli v Komendi, potem ko je pri njem uspešno opravila specializacijo iz družinske terapije naša nekdanja občanka Ana Zarnik; danes ji to znanje pride zelo prav pri strokovnih nasvetih Švicarjem, ki se znajdejo v njeni posvetovalnici. Če bo mož ženi »razkril«, da je sanjal kaj erotičnega, bo ona hitro poskrbela za to, da se bo v resnici zbudil iz sanj, obenem pa videl vse zvezde. Še več, kot se jih vidi ponoči, kadar je jasno nebo.

Papeža, svetnike, tudi kakšne srnice pa le sanjajte, samo ne tako kot sem ga jaz. Je bilo preveč stresno!

Mogoče papež kdaj le pride v Komendo? 

Še vedno obstaja možnost, da papež obišče Slovenijo; vsaj en odstotek, da tudi Komendo. Če bo to slovenski kardinal, je čisto mogoče. Če bo malteški vitez, bo verjetno želel videti najpomembnejšo nekdanjo postojanko reda na Slovenskem. Mogoče so moje sanje napoved tega obiska enkrat v prihodnosti? Vendar pobožne želje so eno, resničnost nekaj čisto drugega. Pri prerokih bi bile sanje gotovo napoved nečesa pomembnega, a jaz sem le navaden Zemljan. Ob ugotovitvi, da sem imel zelo nemirno noč. A vseeno dragoceno: papež sv. Janez Pavel II. je, vsaj v mojih sanjah, obiskal Komendo. To pa ni kar tako. Mogoče je kdo od Vas tudi že sanjal kaj takega ali podobnega? Z besedo na dan! Ali, kot bi rekel pesnik Pavček: Z besedo čez Pšato. Današnje umirjeno oblačno jutro je kot nalašč za to. Vsaj za tiste, ki smo imeli nemirno noč. 

Sveti Peter, sveti Klemen in sveti papež Janez Pavel II., prosite za nas!

Pa še vprašanje! Ali veste, da je papežu mučencu sv. Klemenu posvečena suhadolska cerkev? V spomin na to, ko sta slovanska blagovestnika sveta brata Ciril in Metod leta 867 nesla skozi naše kraje k papežu Hadrijanu II. relikvije tega papeža. Pa naj kdo reče, da papež ni obiskal Komende! Če že ne Komende, pa vsaj Suhadole; je še vedno tu. Papež mučenec sv. Klemen kot zavetnik podružnične cerkve v Suhadolah. Da o prvem papežu sv. Petru kot zavetniku naše župnijske cerkve sploh ne govorimo. Res smo lahko veseli, da imamo kar dva papeža za zavetnika cerkva v naši župniji.

Sveti Peter in sveti Klemen, prosita za nas! Pa tudi sveti papež Janez Pavel II., s katerim smo se Komendčani »v živo« srečali 18. maja 1996 v Stožicah! Posebej za družine v naši župniji pred nedeljo Svete družine 30. decembra.