Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

OTROCI, VZGOJITELJICI IN ŠTORKLJI

Pred komendsko pošto sem se ustavil, da bi oddal pomembno pismo in za novi zbornik o občini Komenda fotografiral ponos komendske občine – Športno dvorano Komenda. Še pred leti sem v njej sila rad igral odbojko v domači ekipi Rekreativci v daleč naokrog dobro znani rekreativni odbojkarski ligi, na koncu pa ostal sam, ki bi še kar igral, čeprav mi je moj nekdanji učitelj biologije in kemije Rudi Ocepek to zaradi mojih let odsvetoval. Zato, kadar se peljem ali hodim mimo telovadnice, otožno pogledujem to stavbo.

Želja,  da bi bil vnovič otrok

Tokrat so moj pogled pritegnili, me razveselili, otroci, ki sta jih v zanje posebej prirejenih vozilih peljali vzgojiteljici v bližnjem vrtcu Mehurčki. Niti nisem dobro parkiral, že sem zagrabil fotoaparat (strast 40-letnega časnikarskega dela in dober motiv časnikarju ostaneta) in takoj k vzgojiteljicama in otrokom z eno samo prošnjo. Saj veste, katero!? Prijazni vzgojiteljici sta privolili. Imel sem še eno željo, a za to sem res prestar in prevelik: da bi še mene popeljali poleg otrok. Mogoče pa kdaj samega po vrtčevskem hodniku? Vsi se želimo kdaj vrniti v otroška leta, malo »poajčkati« in »poujčkati«. Posebej t. i. »viri probati«.

Za hip sem pomislil, da sem v Prekmurju

Prizor je bil neopisljivo lep, ljubek in navdušujoč, a je trajal le toliko, dokler nista vzgojiteljici odpeljali malčkov na igrišče za telovadnico. Sam sem se potem njej posvetil »kot objektu«. Ko sem jo obšel, pa uprl pogled proti planinam v razkošju novozapadlega snega. Drugo »razkošje« sem – za hip sem pomislil, da sem v Kranjčevi Veliki Polani – uzrl na vitkem stolpiču nad pošto: štorklji v pravem pravcatem gnezdu. Pomislil sem, kako bi ju nagovoril, da bi mi malo lepše »pozirali«. Začel sem spuščati nekakšne glasove, ki so bili zmes žvižganja, oponašanja ptičjega petja, pa grlenega. Očitno je »vžgalo«, saj sta se štorklji obrnili k meni, me nekaj časa radovedno pogledovali, nato celo poleteli nekaj sto metrov daleč in se spet vrnili.

Ko so otroke še prinašale štorklje

Spomnil sem se pripovedke o štorkljah in otrocih, ki jo vsi dobro poznate. Staršem je bilo nekoč nerodno povedati, kako se spočne in rodi otrok. Za to jim je kot nalašč prišla prav ptica, ki domuje nedosegljivo visoko, odmaknjeno od človeka, a vendar blizu: skorajda bajeslovna štorklja.

Kot otrok sem posebej občudoval pava

Med vožnjo domov mi je na misel prišla še neka druga žival, ki jo redko vidiš po dvoriščih – pav. V Zalogu pri Cerkljah so jih imeli »pri Jernejčku«, zato sem tako rad hodil na obisk k mojemu bratrancu Maksu. Kaj tako lepega kot pav, ko razprostre prelivajočo se mavrico svojih barv v peresih, še nisem videl!

Pomisel na Jančarjev roman Katarina, pav in jezuit

Ob tej živali sem se spomnil tudi romana Draga Jančarja Katarina, pav in jezuit, ki bi ga moral zaradi izjemne fabule in zgodovinskih dejstev prebrati vsak Slovenec. Posebej še romarji k svetim trem kraljem v Köln – Kelmorajn. Z bratrancem Maksem sva tja romala že v študentskih letih.  Kako bi, kot pisatelj Jančar troje: Katarino, pava in jezuita, v smiselno kombinacijo uskladil otroke, štorklje in vzgojiteljice, raje ne bom poskušal, da ne bi kdo narobe razumel čudovitega dnevnega srečanja in doživetja. Verjetno ne bi bilo napak, da bi se z vrtčevskimi otroki usedel na tla v vrtcu Mehurčki in prisluhnil vzgojiteljicam, kajti one bi za otroke gotovo znale najti kakšno dobro razlago. Če pa ne, mi ostanejo edino učeni jezuiti, o katerih pregovor pravi, da vedo tudi tisto, kar sam Bog Oče ne ve.

Srečanji s pomembnima Komendčanoma

Ker pa v življenju ni dobro preveč zapletati stvari, še Jezus pravi: »Bodite kakor otroci!«, jih tudi jaz ne bom. Tudi za to ne, ker sem se potem srečal z dvema uglednima občanoma: odličnim režiserjem in snemalcem Jankom Žagarjem, ki je pripeljal brata Yuna v Komendo (dejal mi je, da ni daleč dan, ko ga bo spet) in sošolcem univ. dipl. agronomom  Lukom Šmidom, ki mi je razkril nove podrobnosti v zvezi s partizanskim požigom njihovega gradu med drugo svetovno vojno, čeprav se je njegov oče kot partizan boril na sremski fronti; predvsem sva obudila spomine na tista leta, ko sva še drgnila šolske klopi, bila še otroka. Čeprav nama ni bilo tako lepo in udobno, kot je danes otrokom v vrtcu Mehurčki, smo se vseeno znali zabavati. Vozili smo se t. i. »kolca«, smučali s čisto preprostimi smučmi in opremo, vožnje s kolesi smo se naučili z očetovim ali maminim kolesom, maja pa smo, kot so bile vrbe že muževne, iz njih odrezali vejo ter iz nje naredili piščali in igrali nanje. Bilo nam je lepo, kot je otrokom vedno, si znajo to narediti, za pozneje ohraniti.

Iz mladosti se spominjajmo predvsem lepega

Naj bo tako z vsemi otroki iz vrtca Mehurčki, ki sem jih danes srečal!  Res sem jih bil vesel! Veselite se še vi z njimi, ko boste brali te vrstice in videli fotografiji. In bodite hvaležni skrbnim vrtčevskim vzgojiteljicam. Pa tudi štorklji nad pošto radi poglejte. Pav je tako ostal med vrsticami Jančarjevega romana.

Jožef Pavlič 

 

 

Oglejte si tudi