Dušan Dimnik, zunanji sodelavec Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, je tudi letos nameraval obročkati mladiča belih štorkelj, ki z »očetom« in »materjo« (štorkljem in štorkljo) gnezdita visoko nad dimnikom stavbe Pošte v Komendi. Vse je že pripravil za to, kranjski gasilci so ga že dvignili z lestvijo na višino gnezda. Ko je bil le še kakšna dva metra oddaljen od njega, pa sta štorklja in štorkelj skupaj z mladičema odletela. Tako je obročkanje za letos odpadlo.

Obročkar Dušan Dimnik mi je obrazložil, da je obročkanje spodletelo, ker so letos malo zamujali z njim, sta se mladiča že naučila leteti in tudi odleteti iz gnezda. Opozorilni znak, da bodo morali prihodnje leto priti prej.

Kaj reči ob tem? Nič drugega, kot da naj srečno, varno in svobodno letita, kjer koli že to počneta in še bosta. Komendski občani in občanke pa se veselimo, kadar zagledamo bele štorklje na travnikih po naši občini. Nepoznavalci jih sicer lahko zamenjujejo s sivimi čapljami, ki nas radovedno pogledujejo iz trave, vendar bele štorklje so le bele, spadajo v rod in vrsto Ciconia ciconia.

Tudi rek, s katerim so nekdaj starši oz. dedki in babice zvedavim otrokom obrazložili, od kod prihajajo – da jih prinese štorklja – danes ne velja več; jim raje povedo po resnici. Prinašajo pa, že nekaj let tudi v naši občini in drugje po Gorenjskem, del dežele ob Prekmurju, kjer jih je v Sloveniji največ, so tam doma. Sedaj so tudi že v Komendi. Kljub temu pa so previdni. Oče štorkelj, ali pa mati štorklja, me je z roba gnezda pozorno pogledoval, ko že dolgo ni bilo več gasilcev in obročkarja Dušana Dimnika. Previdnost ni odveč, varovanje mladičev pa tudi, mu je tako v naravi. Meni, in še mnogim, pa tudi občudovanje tako lepe ptice, ki si je spletla gnezdo na vrhu dimnika nad komendsko pošto.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič