Turistično-romarski urad pri Družini TRUD organizira tudi obiske pri slovenskih rojakih v daljni Argentini. Tudi lani jeseni ga je. Na 13-dnevno potovanje v to deželo pod Južnim križem se je 22. novembra 2018 z direktorjem založbe Družina Tonetom Rodetom, izvrstnim poznavalcem Argentine (v tej državi se je rodil leta 1969, v Slovenijo – Komendo – se je z družino preselil leta 2009), odpravila skupina 18 popotnikov. Med njimi je bil tudi Zlatko Novak, ki se je z Slovenci v Argentini srečeval že v študentskih letih, pozneje ga je zanimanje zanje in njihovo novo domovino, ko jim je matična za časa komunizma zapirala vrata, tako močno prevzelo, da jih je sklenil obiskati. To pa ni bil zgolj obisk, marveč resnično srečanje z njimi in podoživljanje vsega videnega, občutenega, doživetega, saj je o njem po potovanju napisal knjigo Pri Slovencih v Argentini.
Predstavil jo je v pogovoru s Tonetom Rodetom 10. maja 2019 v prostorih Galerije Družina, kjer so se zbrali tudi drugi udeleženci potovanja k rojakom pod Andi. Knjigo krasijo zelo lepe avtorjeve fotografije z obiska v Argentini. Je veliko več kot zgolj opis potovanja, saj je na njen začetek postavil prispevek z naslovom Begunci na poti v Argentino, ki govori o slovenskem exodusu leta 1948 v državo, ko jih je v matični po umiku iz nje pred komunističnim bičem ob koncu druge svetovne vojne čakala smrt, zapor, preganjanje, maščevanje … Iz nje so odšli, ker so si reševali gola življenja.
Sledeči prispevek Argentinski Slovenci povzema Zlatkova srečanja z njimi od mladostnih let dalje. Posebej omenja roman velikega pisatelja Zorka Simčiča Deseti bratje, v katerem pisatelj razgrinja vso tragiko slovenskega begunstva.
Sledi podroben opis lanskoletnega potovanja v Argentino v besedi, fotografiji, pesmi. Tako živo in zanimivo, da si, tudi če se ga nisi udeležil, takoj z slovenskimi obiskovalci. Z njimi sem bil tudi sam na ta spominski večer 10. maja 2019. Posebej so me prevzele izjave popotnikov, kako so doživeli to veliko potovanje. Resnično duhovno poglobljeno. Torej ne le z ogledi številnih mest in značilnih pokrajin, pokušnji mendoških vin, jedi z žara (asado), marveč predvsem s srečanji z argentinskimi Slovenci, pa tudi Indijanci, Čilenci; najprej in predvsem pa, kako naši rojaki v Argentini bedijo nad ohranjanjem slovenskega jezika, kulture, družine, narodnih izročil, vere. Tistega, kar je pri nas ogroženo, če ne to, pa napadano. Zato nič čudnega, da se je Zlatko proti koncu kulturnega večera tako raznežil, da je vzel v roke harmoniko in tudi zapel, nekateri pa so ob zvokih glasbila celo zaplesali. Še prej pa podoživeli vse lepo, burno, močno doživeto na poti ob izbranih fotografskih posnetkih romarja Bojana.
Bilo je, kot da bi bili vnovič v Argentini, hkrati pa tudi povabilo novim obiskovalcem te dežele, naj ne odlašajo z njenim obiskom, saj bodo tam srečali prave Slovence. Tiste, ki zavestno gojijo slovensko zavest in ohranjajo izročila, medtem ko v matici pozabljamo nanja. Včasih je res treba iti daleč, da se šele zaveš, kako je doma in kaj nam tukaj manjka. Argentinski večer na Družini je bil tudi v tem duhu in ozaveščanju.
Jožef Pavlič
