Vsi veste, kaj so to napolitanke. Nič posebnega, boste rekli. Za vas že ne, zame, kmečkega fanta, pa so bile. Prispodoba razkošja, o kakršnem smo vaški otroci po drugi svetovni vojni le sanjali. Tako je bila moja edina želja, ko smo šli ob koncu tretjega razreda z učiteljico na izlet v Ljubljano, napolitanke. Politanke, smo jim skrajšano rekli, kot jim pravite še vi danes.

Mama mi je dala s seboj malo denarja, da ga bom imel za kakšno pijačo, če bom žejen. In mi naročila, naj dobro pazim nanj, ga ne zapravim za kakšne neumnosti. Jaz pa sem šel in si kupil - politanke! Tako zelo sem si jih želel, da se jim nisem mogel upreti, ko sem jih zagledal na polici kioska v Živalskem vrtu, ki smo ga najprej obiskali. Zanje sem porabil ves denar. In jih hlastno pojedel. Neizkušen, kot sem bil, nisem niti malo pomislil na to, kar bo sledilo – vedno hujša žeja. Ta se je stopnjevala z našo hojo po Ljubljani od Živalskega vrta do Tivolija, pa na Grad, čez Tromostovje ... Po za otroka z vasi najbolj zanimivih ljubljanskih točkah. Nobena od njih mi ni ostala v spominu, razen to, da se mi je po vožnji z vrtiljakom v Tivoliju tako vrtelo v glavi, da sem se komajda obdržal na nogah. In pa, da sem bil silno žejen.

Sošolci in sošolke so si, ko smo se kje ustavili, kupovali sokove, jaz pa nisem imel v žepu prebite pare. Ves mamin denar je šel za politanke. Najhuje mi je bilo, ko so sošolci in sošolke kupovali češnje. Še danes zame najslajši sad. Kako težko sem jih gledal, požiral slino, ko sem skoraj umiral od žeje, začela se je oglašati tudi lakota. Jaz pa s praznimi žepi ...

Sošolci so mi, ko so videli, kako željno sem gledal slastni sadež, začeli ponujati češnje, vendar sem odklonil. Iz kmečkega ponosa, predvsem pa zaradi tega, ker si nisem hotel priznati, kakšno neumnost sem naredil, ko sem na začetku izleta ves denar porabil za tiste presnete politanke.

Še danes imam njihov limonast okus v ustih, me kar stisne v želodcu, ko jih zagledam v prodajalni, jih skorajda ne morem videti.

Da bo ironija še večja, veste, kaj je moja mama, ki je umrla pri devetinosemdesetih letih, najraje jedla ob koncu življenja? Politanke! Zakaj? Ker si jih v življenju ni mogla privoščiti!