Miklavževa nedelja ob dveh prižganih svečkah na adventnem venčku, Miklavževem pecivu in upanju, da bo kmalu konec epidemije. 

Miklavž. Tudi meni je prinesel. Pravzaprav obema: meni in Marti. Kraševo bonboniero. Razveselim se je, kajti kdo nima rad darila. Posebej če je iz ljubezni. Kot je vse od moje Marte. Zares Marte. Ni se mi kar tako odprlo Sveto pismo pri Pregovorih, in sicer pri Vrli ženi. Vesel in hvaležen, da jo imam, preberem in se zahvalim Bogu za svojo Marto. Že pred zajtrkom, ko sem vzel prvo tableto. Urejen in obrit. Kako je že rekel moj viteški kolega Jožef: pravi moški se zjutraj najprej obrije. Tudi če je upokojenec. 

Takšen čakam na prenos maše iz mariborske stolnice. Sprašujem se, kaj bo na miklavževo povedal nadškof Alojzij Cvikl, kako bo urejen prezbiterij, kaj bo ob oltarju. Moja miza je pospravljena, delovna soba tudi. Rad imam takšno, saj sicer ne morem delati. Še včeraj je bila polna knjig o Petru Pavlu Glavarju, čebelah in Komendi. Danes je na njej le roman škofa Smeja Po sledovih zlatega peresa. Izjemno delo. V nekaj dneh sem prišel do 161 strani. Presenečen sem, kako dobro je škof Smej pisal; da je bil pravi pisatelj. Zlasti nad njegovim znanjem latinščine in opisovanjem ljubezni med moškim in žensko. Kdo bi si mislil, da se je znal tako poglobiti vanjo. Za koga celo pohujšljivo in spotakljivo, kako je opisoval žensko. Tudi kot veliko zapeljivko. Pomislim, ali so Prekmurčanke res takšne? Da so tako zapeljevale bogoslovce in duhovnike? Mogoče res, saj je marsikateri duhovnik, ki ga poznam, pustil oltar ali ima otroke. Kako nesrečen je čez leta, ne skriva škof Smej. Ugotavlja: »Cvetic, ptic in lepih ženskih obrazov je povsod dovolj.« Kar zadeva duhovnika in še marsikoga drugega: »Sreča je plod velikega drevesa, ki se imenuje odpoved.« Nekaj povsem nelogičnega za tiste nergače, ki od Janše zahtevajo, naj odpre vse od trgovin do doline pod Poncami za svetovno prvenstvo v smučarskih poletih. December je tu, mi bi radi uživali. Tudi, če se okuži pol Slovenije, jih umre nekaj deset tisoč. Nič zato, oziroma zelo grdo rečeno, celo dobro, saj bo potem prostih več delovnih mest, postelj v domovih za ostarele; veselil se bo tudi Zavod za upokojence, ker ne bo treba več izplačevati pokojnin. Vsaka vojna je za kaj dobra, vsaka bolezen, epidemija tudi, je modroval stari očanec. Pomete z ljudmi, naredi prostor za nove, mlade moči, zidave, trge … Kako se je po drugi svetovni vojni dvignila in gospodarsko okrepila zbombardirana Nemčija! A koronavirus jo je stisnil za vrat kot druge države. Tudi če imajo jekleno lady – Merklovo. 

Pogledam skozi okno, ali bi šel ven. Me ne mika. Še ne. Turobno je, prav nič miklavževo. Soseda Silva se je že odpeljala k obhajilu. Mačka drži v gobcu kosa. »Le kako ga je ujela?« se sprašujem. Snežak čaka na otroke, Jožov hribček tudi. Hosta in Slevski hrib sta še vsa krmežljava. Kliknem na vremensko napoved: ves teden bo deževalo. Ravno pravi čas za posvet IZZIVI PODEŽELJA V OBČINI KOMENDA, pomislim, ko pogledam na spletno stran naše občine, kjer je to napovedano za 7. december. Virtualno, seveda. Prek Zooma. Sedaj bom pa lahko »spravil v promet« knjige Podeželje – vrt prihodnosti, si rečem. Pomembno knjigo, ki jo je izdala nekdanja Glavarjeva družba d. o. o. Komenda. Ob njej bi lahko tudi sam sodeloval na posvetu, a to raje prepuščam mladim. Tistim, ki vozijo traktorje s pnevmatikami, višjimi od mene, mi pa smo še orali z voli in konji, mlatili s cepci, podirali drevje s sekirami in žagami na ročni poteg. 

Že večkrat sem obžaloval, da nimamo več domače založbe. Koliko knjig bi lahko izdali! Pa je, kot je zapisala žena ravnatelja, prenehala »delovati zaradi izmišljenih javnih blatenj«. Koliko gorja lahko povzročijo zlobni jeziki! Kakšno škodo! Pa tako dobro je vse kazalo. Knjiga Komenda je že zdavnaj razprodana, treba bi bilo napisati novo. Šmartno v Tuhinju jo je dobilo. Krasno Šimenčevo monografijo. Komenda je še nima. Ima tri zbornike, lepo knjigo o »kulturni dediščini«, monografijo o velikem kartografu Ivanu Selanu, o Komendi pa še ne. Akademik Jože Mlinarič jo je bil pripravljen napisati, vsaj glede malteškega viteškega reda pri nas, je šel zaradi tega v državni arhiv v Pragi, a je zaradi prevelikega dela zbolel. Kako ne bi ob monografijah, ki obsegajo okrog 1000 strani, v katerih moraš garati za vsak stavek? 

Veseli pa me, zelo veseli, da bo Komenda v prihodnjem letu dobila novo knjigo o Petru Pavlu Glavarju. Zares novo, kajti temeljila bo na virih in na tem, da je o Glavarju po obsežnem pisanju o njem treba najti tisto, kar še ni bilo povedano. Vesel sem, da lahko sodelujem pri tem. Ravno včeraj sem oddal dva prispevka. Poleg tega sem odgovoril na vprašanja Aleša Senožetnika, časnikarja pri Gorenjskem Glasu, o moji novi knjigi Radostnice. Zaradi tega je moja delovna miza na miklavževo, kot se spodobi, pospravljena. Se pravi prazna. Priložnost, da se lotim branja nove pesniške zbirke dr. Marka Žerovnika z naslovom Poezija Gorenjske. Neverjetno delovnega človeka, ki je pri več kot 88 letih še zmogel na Grintovec. Do konca moram še prebrati knjigo Georga Ratzingerja Moj brat papež – o papežu Benediktu XVI.

»Ali ne boš šel k maši?« me opozori Marta. V mariborsko stolnico s pomočjo prenosa TV Slovenija. Prvo, kar mi pade v oči, je napis pred oltarjem PRIPRAVI POT. V tem duhu je tudi povabilo nadškofa Cvikla: Pripravite pot Gospodu: »Gospod ne more priti k nam, če vrata našega srca niso odprta zanj.« Za to, za naše, moje spreobrnjenje, je treba »iti v puščavo. Kraj preizkušnje, odmika od vsakdanjega življenja«. Tudi v času koronavirusa. Da je danes res Miklavževa nedelja, je na koncu potrdilo Miklavževo pismo otrokom, kip svetnika s temi jabolki, nadškofovo povabilo: »Miklavževa nedelja naj bo vsak dan vašega življenja.« V času velike preizkušnje, ki nam jo prinaša epidemija covida-19, pa tudi povabilo dobrosrčnega škofa: »Ne pustite se zapeljati malodušju.« Dovolj za premišljevanje ob adventnem venčku, na katerem smo to nedeljo prižgali drugo svečko. In pohvala kamermanu za izredno dobro slikovno spremljanje maše. Kdor je mojster, je mojster! 

Jožef Pavlič