Vremenska napoved za noč s četrtka, 26. oktobra, na petek, 27. oktobra, je bila spet zelo zaskrbljujoča: nevarnost poplav. Tudi na območju Kamniško-Savinjskih Alp, od koder pritekajo vode v reko Pšato in njene pritoke. Že dopoldne se je Pšata nevarno dvigovala, polja na suhadolski ravnici so bila že deloma poplavljena, saj namočena tla niso več prepuščala vode, je ta že zalivala makadamsko pot iz Suhadol do Slevca. Novi nalivi, zdaj močnejši zdaj šibkejši, so napovedovali še dodaten dvig reke Pšate. In res: zgodaj popoldne je že tako narasla, da je komaj še zmogla »pot« dalje pod mostom v Suhadolah.

Previdni vaščani, ki jih je dodobra izučila zadnja katastrofalna avgustovska poplava, so tokrat pljunili v roke in sproti čistili strugo Pšate vsega, kar je v visoka voda prinašala s seboj in bi se lahko zagozdilo ob mostu. To pomeni, da bi se reka Pšata spet začela razlivati po vasi. Šlo je za las. Kakšen hlod, bala ali dve stisnjenega sena, kos pohištva in vse drugo, kar »postrga« reka z bregov, bi gotovo zajezilo prost pretok vode.

Zaskrbljujoče dviganje ravni vode je opazovala tudi podžupanja Nada Jamšek, pri občini Komenda zadolžena za posek drevja ob reki Pšati in čiščenje njenih bregov in struge. Še sreča, da je bilo to narejeno pravočasno, je Občina Komenda z grenko izkušnjo poplav poskrbela za to, pa tudi prizadevni izvajalci. Tokrat smo jo »Skadovci« srečno odnesli. Zadnja izkušnja s poplavami pa nam je kljub vsemu pustila malo strahu in spraševanje, kako varni smo sedaj pred poplavami reke Pšate. Stoodstotno gotovo ne, res pa veliko bolj kot poprej. Zato hvala naši občini in vsem, ki so videli in spoznali z našim županom Jurijem Kernom, da nam je treba pomagati, kajti ni hujšega, kot so poplave, saj vode ni mogoče ustaviti. Malo že z vrečami, deskami, celo gnojem, a povsem ne. Je bilo pa res nujno, da smo sedaj varnejši pred podivjano Pšato. Nam tako blizu in tako ljubo reko, a hkrati divjo, nepredvidljivo in strah zbujajoče. Spoštujmo jo, njeno silo, a jo hkrati pravočasno »umirimo«, ji pustimo, naj se razlije tam, kjer ni prevelike škode. A kaj, ko je tudi njen stranski kanal tako hitro poln, prepoln. Tudi tokrat je bil. Travniki onstran Pšate in ob kanalu so bili zaradi že namočenih ilovnatih tal polni vode. V njej so veselo čofotale divje race in galebi. "Zaradi njih, da bi jih otroci videli, nam ni treba iti na morje," je ugotavljal sprehajalec. 

Reka se ne da, mi pa se tudi ne smemo pred njo kar vdati, čeprav je ženskega spola. Potem smo izgubljeni. Je pa prav, da se zavedamo njene pogubne moči. Že od izvira dalje, ki sem ga tokrat vnovič obiskal. Videl sem, kako je silovit, saj je voda dobesedno vrela iz kar štirih odprtin, povrh vsega iz več močnih izvirkov na bližnjem Urhovem travniku. Kot vse kaže, legenda o podzemnem jezeru pod Pšaškim hribom ni iz trte izvita, ga bo treba še raziskati. Pa tudi kraški svet z Urhovo jamo v bližnjem strmo dvigajočem se gozdu. Pšata skriva še veliko skrivnosti, spoznavam iz dneva v dan. Zato jo še bolj spoštujem.

Njen občudovalec Jožef