Torek, 8. avgusta. Počasi se prebijam skozi Suhadole, Moste, Komendo in druge vasi v naši občini. Postale so pravo mravljišče odstranjevanja posledic potresa. Srečujem domače gasilce in druge, člane Civilne zaščite, celo več deset vojakov Slovenske vojske vzdolž ceste Moste-Mengeš v smeri proti gasilskemu domu v Mostah. Večkrat srečam policijsko vozilo, pa tudi vozilo vojaške policije. Podoba je, kot da bi bil v naši občini skorajda vesoljni potop. Zaenkrat še ne, smo ga pa dodobra občutili.

Veliko je prostovoljcev, ki so prišli pomagat, pa tudi firbca. Poklical me je celo dr. Cene Butala, nekdanji sošolec s Poljanske gimnazije in predsednik našega razreda, odličen košarkaš, z vprašanjem, ali smo tudi pri nas prizadeti, je treba pomagati. Zahvalil sem se mu za prijazno gesto in mu rekel, naj se s člani Košarkarskega kluba Prule v Ljubljani raje obrne k tistim, ki zares potrebujejo pomoč. Bilo pa mi je toplo pri srcu, sem mu bil zelo hvaležen, da se me je  spomnil v trenutku stiske.

Proti večeru, ko sem doma opravil najnujnejše in tudi, kar sem čutil, da se dolžan narediti kot časnikar (poročati, kako je v naših vaseh in fotografirati, da bodo imeli ljudje vidni dokaz, kako so bili prizadeti, ko bodo potrkali na vrata zavarovalnice), sem se ustavil pri hiši št. 38 A tik poleg razdejanega mostu prek reke Pšate v Suhadolah. Lastnika Gregorc Marjan in žena Marta me nista nahrulila, kot me je voznica mercedesa, ko sem fotografiral razdejanje v jami pri Zelenem gozdičku pri Mostah, za nekaj sekund ustavil svoje vozilo, da sem naredil posnetek, marveč zelo prijazno sprejela in mi pokazala spodnje prostore hiše, v katerih je praktično vse uničeno. Pridružil se nam je tudi Andrej Jelčič iz Stare vasi na Bizeljskem, ki je sam od sebe, ko je zvedel, kaj se je dogodilo v Suhadolah, prihitel pomagat sestri Marti Gregorc. Videli smo uničen pralni stroj, hladilno skrinjo, peč za centralno kurjavo (še sreča, da se ni prevrnila cisterna s kurilnim oljem) in drugo, kar običajno dajemo v spodnje prostore hiše. Nekaj od tega so že znosili na velik kup v bližini ekološkega otoka sredi Suhadol, kjer se je od vsega v poplavi uničenega nabralo že za več deset kamionov. Ob hiši je avtomobil znamke opel astra. Blaten zunaj in znotraj. »Verjetno bo moral na odpad,« mi reče lastnik.

Gospa Marta in gospod Marjan, oba že priletna, sta se mi zahvalila, da sem ju obiskal, se zanimal, kako je pri njih, ju posvaril pred tatovi, ki izkoriščajo stisko ljudi, hitijo pomagat, vmes pa stikajo za denarjem in dragocenimi predmeti po stanovanjskih prostorih. Svarilo policije po televiziji je bilo umestno, saj so baje nekomu iz Most že ukradli veliko vsoto denarja. Prav je bilo tudi, da je bilo vseskozi na cesti policijsko vozilo, da bi policisti takoj prijeli sumljive osebe. Pred možno krajo umetnin sem že prej posvaril cerkvena ključarja v Suhadolah in v Mostah; naj pod večer zapreta cerkvi. Zahvalila sta se mi. Marko Poglajen, ki je ključar cerkve sv. Boštjana v Mostah (poleg njega je še Jože Ravnikar), mi je povedal, da so mu pri čiščenju cerkve pomagali številni vaščani. Prišli so člani Župnijske karitas Komenda, celo skavti iz župnije Ljubljana-Vič. Največ jih je bilo petnajst naenkrat. Učinke njihovega dela je bilo videti povsod.

Vprašal sem ga, ali bo kljub stanju, v kakršnem je cerkev, v njej maša na god sv. Roka 16. avgusta, ko somašujejo številni duhovniki, pride pa mnogo vernikov. Odgovoril mi je, da ne verjame, odločil pa bo župnik p. Cristian Balint. Cerkev bo treba pred tem še celovito očistiti, prezračiti in opraviti najnujnejša dela na umetninah, da bo škoda čim manjša. Danes je pa takšna, da se ti v srce zasmili. Ko pogledava v omaro v zakristiji, vidiva, kako so dragoceni mašni plašči blatni, jih bo treba ustrezno očistiti in zavarovati pred nadaljnjim propadanjem. Vlaga še kar naprej leze više v cerkvene zidove; kot tudi pri cerkvi v Suhadolah. Cerkveni tepih sušijo na zidcu zunaj cerkve.

Ustavim se še pred Zelenim gozdičkom. Iz spodnjih prostorov, kjer je voda zalila stanovanja in avtomobile, sta pogumna reševalca pripeljala skorajda nov motor. »Ali bo še kdaj vozil?« vprašam. »Mogoče, mi odvrne lastnik. Najprej bom ostranil računalnik, ga dal pregledati, potem bomo pa videli.« Pogledam še globlje v parkirišče. Prej blatno jamo, kot to. Ne zdržim, se umaknem na zrak in na varno pred plini.

Utrujen, žalosten in zelo zagrenjen se vrnem domov. A tudi v tej tragediji, ki je prizadela našo občino in župnijo, je kanček veselja. Gospa Marta Gregorc mi je rekla: »Glavno je, da smo živi. Čeprav nam je povodenj uničila skoraj vse v vseh spodnjih prostorih hiše, bomo že kako, se spet postavili na noge, začeli znova.« Pogumna beseda zelo pogume priletne ženice, ki je marsikaj okusila in spoznala v življenju. Njen plemenit obraz, nasmeh in prijazna beseda mi ostajata in zbujata upanje, da bo tako tudi z drugimi poplavljenci v naši občini.

Zmolim še očenaš zanju in za moža, ki je umrl v poplavljenih Mostah. Pa tudi za pogum, da obiščem še druge močno prizadete občane, jih pokličem, se vsaj pogovorim z njimi, jim zagotovim, da čutim z njimi v veliki bolečini in stiski. Posebej z ženo, ki je po nesrečnem naključju izgubila moža. Te izgube pa ni mogoče povrniti. Tukaj odpove vsaka beseda, tolažba, upanje. Sama bo morala najti moč za to, da bo šla jutri, pojutrišnjem naprej. Mi, možje in žene, pa, da bomo bolj cenili drug drugega, si pomagali in se ljubili, dokler smo še živi.

Zelo sem vesel tudi besed lepe mlade gasilke Nastje Špeh, članice PGD Sečovlje, ki je imela za samoumevno, da gre tako daleč pomagat v poplavah prizadetim ljudem. Čisto lahko si predstavljam, da bo nekoč dobra žena in mati, ko že sedaj tako močno čuti z drugimi ljudmi v veliki stiski. Zaželim ji, da najde pravega moža.  

Jožef Pavlič