Ljubezen nekdaj na kmetih po gruzinsko in po slovensko 

V četrtek, 22. novembra, zvečer sva z ženo Marto na TVS 1 ob 20. uri gledala film gruzinske režiserke Mariam Hačvani z naslovom Mama (Dede). K temu me je pritegnila reklama za film tik pred predvajanjem, zlasti gruzinska pokrajina z visokimi zasneženimi gorami, vasicami kot orlova gnezda, starimi pravoslavnimi cerkvami, prej kapelami. Film je dobro ponazoril vso surovost življenja v neizprosnem visokogorskem svetu, kjer je najprej treba preživeti v izjemno zahtevnih razmerah, človekove želje, hrepenenja in sanje so v drugem planu. Celo ljubezen.

Ko so o porokah odločali drugi; starši oz. stari starši

Ljudje živijo iz izročil, ta zvesto predajajo iz roda v rod. Zatakne se pri mladem lepem dekletu Dini, ki se želi poročiti iz ljubezni z Gegijem, povratnikom iz vojne, ne pa z Davidom, njegovim najboljšim prijateljem, ki mu je Dedi rešil življenje. Davidu je Dino za ženo obljubil njen dedek.

Filmska zgodba se tako zelo zaplete, da sta žrtvi oba fanta, ki si želita Dino za ženo. Nazadnje ta zaživi ob Giršelu, ki jo ima rad, ona njega ne, a ga vzljubi, ko skoraj zmrzne, da ji iz mesta prinesel zdravila za sinčka, ki bi brez njih umrl.

Dina se je uprla, da bi se poročila »iz tradicije«

Pozna se, da je film režirala ženska. Prav posebej pri prikazu Dinine odločnosti, da se pri poroki ne bo držala stoletnega izročila, ki še vedno velja v gruzinskih gorah. Takšna odločitev povzroči prelivanje krvi, sovraštvo in skorajda nepremostljive ovire. Pred njimi mora nazadnje kloniti celo pogumna Dina, sicer ne bi mogla preživeti v tako surovem svetu, prav tako ne njeni najbližji. Pri tem ne pomagajo kaj dosti niti nasvet pravoslavnega popa, prisega pred ikono sv. Jurija, narodnega zavetnika Gruzije (Georgije) in poljub ikone pred vaško cerkvico. Ko se razplamtijo čustva, se vname sovraštvo, pride do prave »krvne osvjete« s tragičnimi posledicami. Lahko bi bile še hujše, a se je tem treba izogniti tudi za ceno ljubezni, kajti drugače bi se gorjani pobili med seboj.

Film ima resnično ozadje, bolečo zgodbo Dinine babice

Film je toliko bolj dragocen, ker ga je režiserka posnela po resnični zgodbi svoje babice, ki se je morala poročiti »po tradiciji«. Filmske prizore je snemala v rojstnem kraju Ušguli v gorovju Svaneti, kjer je najvišja gora visoka več kot 5000 metrov, kot igralci so sodelovali domačini.

Ko je izbruhnilo sovraštvo ...

Gre za pravo dokumentarno dramo, ki ne bi mogla bolje ponazoriti, kako težko je prebiti že utečene okvire izročila, navad, ko je treba držati skupaj, če hočeš preživeti. Vsa družina, vsa vas, vsi gorjani. Vera pomaga in ne. Še vedno se ljudje držijo vraž in praznoverja. Ko izbruhne sovraštvo, z njim tudi vsa surovost gorskega človeka, ki naredi vse za svoje preživetje, je pripravljen tudi vse žrtvovati, se za tisto, za kar meni, da je prav, čeprav gre za ohranjanje golega izročila, bori z vso silo.

Moja mama je v stiski pisala celo Titu 

Film me spominja na dogodke iz mojega življenja, rane mladosti, ko sem še živel na kmetih, težke čase po drugi svetovni vojni, ko so kmete pestili visoki davki, obvezne oddaje, rubeži. Povrh vsega so nad njimi vihteli svoj bič komunistični oblastniki, jih zmerjali s »kulaki«; nekaj je veljal le tovarniški in pisarniški delavec. Marsikateri slovenski kmet je tedaj obupoval v smislu ruskega pregovora: Car daleč, Bog visoko, a jaz, ubogi kmetič … V tej stiski je moja mama Angela celo pisala Titu. Uspešno. Potem so nam znižali davke.

Kmetija je klicala po mladih močeh

A vrnimo se k gruzinskemu filmu, potegnimo vzporednice med njim in zgodbo moje mame Angele in očeta Jožeta. Pogoste zgodbe resničnega življenja na kmetih in ne zdihovanja in hrepenenja po romantični ljubezni, opisani v kičastih romanih. Kako se je moj oče poročil z mojo mamo ne iz v oblake romantike povzdignjene in vanje ovite ljubezni, marveč iz tradicije, nuje. Kmetija je morala  dobiti mlade moči, novega gospodarja. Priložnosti za srečevanja in spoznavanja fantov in deklet je bilo ob obilnem delu na kmetih bolj malo, razen pri skupnem obiskovanju maše, romanju k sveti Ani v Tunjice (»Gremo v Tunce po punce.«), pri ličkanju koruze, ko je vaški godec zaigral na harmoniko. Tedaj so se fantje in dekleta tudi zavrteli na podu, potem pa se v hladni noči stiskali pod kakšnim kozolcem, na toplarju. Tedaj je Janez z enega konca Podboršta ugotavljal, da Micka z drugega konca iste vasi ni napak dekle, je prav stasite postave …

A tudi takšni zakoni, sklenjeni bolj iz tradicije kot iz ljubezni, so se obdržali, ker žena (ženska) ni imela nobene možnosti, da bi na kmetih preživela sama.

Fantom so neveste »rihtali« tudi ženitni posredniki

Pri seznanitvi fantov in deklet, ki so se želele poročiti, bile godne za poroko, so sodelovali tudi t. i. ženitni posredniki – konjski in drugi mešetarji, ki so hodili iz kraja v kraj in poleg konjskih kupčij opravljali tudi te nič kaj hvaležne »posle«, so jih pozneje za to kdaj tudi slišali, pohvale pa so bile, kot je lastno mnogim ljudem še danes, bolj redke.

Župniki so imeli velik ugled in besedo

Pomembno besedo so imeli pri porokah tudi domači župniki. Tako jo je pri poroki moje mame, zlasti pa, kdo bo podedoval kmetijo, na kateri je moja mama delala kot mlado dekle iz sorodstva, ker je bila doma revščina in veliko otrok, imel pri ljudeh zelo cenjeni komendski župnik Viktorijan Demšar. Ta je lastnikoma kmetije Matiju in Mani Zorman svetoval, naj jo podeduje moja mama in njen bodoči mož Jože, moj oče, ne pa sorodniki omenjenih zakoncev. Župnikova  beseda je obveljala. Moja mama in oče sta zato morala skrbeti za Matija in Mano do smrti. Imela sta izgovorjen t. i. »preužitek«.

Na kmetih ni bilo časa za romantiko 

Ljubezen je potem prišla ali pa je ni bilo, vsaj romantične ne, kajti življenje na kmetih je bilo tako trdo in neizprosno, da ni nihče niti pomislil na kaj drugega kot živeti, delati, garati skupaj, »stati in obstati«.

Čas je stvari postavljal na pravo mesto, pa tudi otroci, ki smo se rojevali eden za drugim. In drugačnost po smrti dedka in babice. Potem sta moj oče in mama svobodneje zaživela, vse moči uprla v kmetijo in v nas otroke. Ni bilo lahko, je bilo pa zelo poučno in razumljivo za življenje, ki ne sprašuje, kdo in kaj, marveč kako preživeti skupaj. In smo. Čeprav nam je trda predla. Naši otroci tega ne razumejo in tudi nikdar ne bodo, vendar njih čakajo oz. že doživljajo svoje preizkušnje. Kljub vsemu je bilo na kmetih lepo, smo bili ena družina, se čutili eno, držali desetih Božjih zapovedi in tega, kar sta nas učila mama in oče; se bali Boga, vic in pekla. Danes pa …

P. S.: Sliko moje rodne domačije je naslikal slikar in restavrator Albin Škrjanec iz Most pri Komendi, ki ima prav te dni (do 30. novembra) veliko razstavo svojih umetniških del v avli osnovne šole v Mostah. Razstava je vredna ogleda.