Pravijo, da se nobena stvar ne zgodi brez razloga. Tako jemljem tudi dejstvo, da sem se v ponedeljek, 25. julija, zbudil že po tretji uri, se kakšno uro premetaval v postelji, brcal odejo s sebe in se spet pokrival z njo, malo molil malo razmišljal, česa se bom lotil tega dne. Na god apostola Jakoba Starejšega, kateremu je posvečena bazilika v Santiagu de Compostela (Komposteli). Moj sanjski cilj, ki ga pri 71 letih še nisem dosegel in je vprašanje, ali ga sploh bom. Prehodil »Camino« od francoskega izhodišča Saint-Jean-Pied de Port pod Pireneji, preko njih do Santiaga de Compostele.

Plemenita poteza Danca Jonasa Vingegaarda

Tudi izjemni slovenski kolesar Tadej Pogačar, zmagovalec Tour de Francea v letih 2020 in 2021, ga ni dosegel; namreč da bi bil prvi tudi na letošnjem 109. Touru. 18. etapa 21. julija od znamenitega Marijinega romarskega središča Lurd, od koder so nekdaj romarji tudi romali preko Pirenejev v Kompostelo, do Hautacama, zadnja v Pirenejih, je dokončno pokopala njegove upe. Namesto da bi prehitel Danca Jonasa Vingegaarda, je za njim zaostal 1.04 minute. Pripetilo se mu je celo najhujše: pri drznem spustu je padel, a ga je poznejši zmagovalec Vingegaard počakal, Tadej pa se mu je za plemenito gesto zahvalil s stiskom roke. S tem mu je tudi simbolično priznal, da je letos boljši od njega na »francoski pentlji«, sta si zamenjala lanski mesti. Tadeju v uteho pa so ostale tri etapne zmage, drzne vožnje in izjemna borbenost tudi ko ni imel več podpore iz lastnih vrst - tekmovalcev UAE.

Vingegaard je bil tokrat bolje pripravljen

Ko na spletu malo pred peto uro preberem, da Tadej po koncu Toura niti ni bil preveč razočaran, da je vse tri tedne užival na najzahtevnejšem kolesarskem tekmovanju in da se prihodnje leto namerava vrniti na Tour, že sedaj trdno odločen, da bo spet prvi, kot je bil že dvakrat poprej, se umirim. »Pameten fant!« si rečem. »Trezna presoja!« Kako blizu je bil prvemu mestu, obenem pa daleč od njega. Za malih oz. velikih 3,34 minute. Jonas Vingegaard je bil tokrat močnejši od njega, bolje pripravljen, je imel ob sebi boljšo ekipo (Jumbo Visma) kot Tadej svoj UAE. Še celo njegova zaročenka Urška Žigart, prav tako kolesarka, je to priznala. Da je bil Danec bolje telesno pripravljen na najtežjo kolesarsko preizkušnjo v letu, imel močnejši pogon kolesa.

Vedno ni dobro biti v vlogi vnaprejšnjega zmagovalca

Priznam, da sem bil že od začetka Toura v dvomih, ali bo Tadej tudi letos na koncu pripeljal tretjič v rumeni majici na cilj v Parizu. Najbolj sem se bal poškodbe, padca, kakršnega je zaradi bale sena na cesti doživel Primož Roglič, ki je moral pred koncem tekmovanja odstopiti; neprijetnega dogodka, kot ga je doživel slavni Eddy Merckx, tudi mogočega ob stiku tekmovalcev z navijači ob cesti. Čisto preprostega razloga, da ni vedno dobro biti prvi, glavni kandidat za prvo mesto, že vnaprej viden na njem. Vsaj v očeh in mislih Tadejevih rojakov Komendčanov, večine Slovencev. Nekateri bi raje na prvem mestu videli Primoža Rogliča, a ta tako nima sreče s Tourom, bolj mu je »pisana na kožo« španska Vuelta.

Tadej ima tudi podporo stare mame Anice

Nazadnje se ni zgodilo nič takšnega, tudi padec na peskovitem robu ceste pri spustu v 18. etapi Toura ni bil »usoden«, lahko pa bil pri kronometru 23. julija za zmagovalca Jonasa Vingegaarda, ko je švignil tik mimo skal. »Pri Tadeju se najbolj bojim, da se ne bi poškodoval,« sem po maši v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi, potem ko je prvič zmagal na Touru, rekel njegovi stari mami Anici Štebe, upokojeni učiteljici in redni obiskovalki maš tudi na delavnike. Odgovorila mi je, da se zanj čisto nič ne boji. »Molim zanj,« mi je zagotovila. Sam nisem, sem pa držal pesti vse tri tedne Toura. Vsak dan sem, če sem le mogel, spremljal prenose kolesarskih dirk od 15. ure dalje s komentarji na TV Slovenija 2. Ti komentarji so me malce motili, a nič za to, lahko te že zelo zmoti in vznejevolji, ko prideš z vrta ves opikan od komarjev, razpršila zoper njih ne pomagajo kaj dosti. Kaj vse je vznemirjalo Tadeja, pomislim, vendar se ni čisto nič razburjal zaradi tega. Kdor je profesionalni kolesar, mora to prenesti. Malo mu sicer zamerim, ker mi lani za mojo knjigo spominov Dnevi mojih let ni odgovoril na obljubljeni intervju. Bolj kot on njegov italijanski spremljevalec. Kot da ne bi vedel, da ne smem verjeti Italijanom, Italijankam pa še manj; tudi Primorkam ne. Poznam dve taki. Vem pa, da s Tadejem poganja pedale kolesa še mnogo ljudi, cvenki pa ne bodo trajno padali v blagajno. Naj bo montekarlovško ali slovensko. Zato: carpe diem.

Plemenito dejanje vrhunskega športnika

Še posebej me vzradosti, ko ob vseh zaslužkih Tadej misli tudi na ljudi z rakom, fundacijo, ki bo pomagala pri raziskavah te hude bolezni. Zares plemenito ob pomoči mladim nadebudnim kolesarjem moštva Pogi Team. Pravo viteško dejanje ob delovanju malteških vitezov vse od leta 1256 v Komendi. Predsedniku Malteške pomoči Slovenije ga bom priporočil za sprejem, saj je s tem dejanjem in drugimi postal vzornik mladim v Komendi in Sloveniji.  

Moti pa me, poleg pri njegovem prvem trenerju Mihu v pogovorih na televiziji prevečkrat ponavljajoči se pač (vsakdo ima kakšno govorno hibo, tudi sam jo imam), ko trdi, kako uživa na kolesarskih dirkah. Tudi na Touru. Sam sem prej videl, kako je trpel. Posebej v 11. etapi pri vzponu na Granon in 18. etapi na Hautacam, kjer je zaostal za zmagovalcem Vingegaardom in s tem izgubil prvo mesto na Touru.

Po Rodetovo: Vse je dar, a za to je treba veliko žrtvovati

Brez trpljenja ni nič velikega, spoznavam, ko berem spomine svojega nekdanjega profesorja in poznejšega kardinala Franca Rodeta z naslovom Vse je dar. Zelo obetaven naslov, a za njim se skriva še veliko drugega kot pojem in oznaka dar. Tadej je bil nadarjen za kolesarski šport, a brez trdega in zahtevnega treninga ne bi prišel daleč. Bil bi sicer odličen rekreativni kolesar, kot smo jih še posebej veliko videli v dneh Tour de Francea v naši občini, med njimi Tadejevega občudovalca Marka Grilca iz Most, ki je pred kratkim kolesaril pod Durmitorjem v Črni gori, a vrhunski gotovo ne. Kot ne bi mons. Franc Rode dosegel tega, če ne bi podedoval nadarjenosti in sposobnosti, predvsem pa vse naredil za to. Malce čudno se sliši, kar je o njem rekel rajni »Altgermanikar« mag. Franc Turk, vendar ne brez razloga. Dejal je: »Uresničeval je le to, kar si je zadal za cilj nadškof Jeglič – Jaz vse Cerkvi, Cerkev vse meni.« Pred leti celo vodenje kongregacije za redovnike, polno imenovane: Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja ter s to nalogo povezano častjo kardinala svete Rimske cerkve. »Cerkvenega kneza,« je dejal o kardinalih, najožjih papeževih sodelavcih in zaupnikih.

Kaj dela Tadeja velikega?  

Pri branju njegove knjige spominov mi je doslej najbolj padel v oči stavek: »Edino, kar nas naredi velike, je ljubiti, kakor je ljubil Jezus.« Izjemno zahtevna naloga, ki so ji le redki kos. Blaženi in svetniki, a še ti za ceno velikih žrtev, odpovedovanj. Kar, vsaj zame, poleg izjemnih tekmovalnih uspehov, ta hip dela Tadeja Pogačarja velikega, je njegova skromnost, prijaznost, odkritost in tudi priznanje, da je Jonas Vingegaard ta hip boljši od njega. Da je, navsezadnje, čisto zadovoljen z osvojenim drugim mestom na Touru in tretjo belo majico za najboljšega mladega kolesarja na njem. Ko je videl, vedel in čutil, da letos kaj več ne bo mogel doseči. Zasluge za takšno preudarnost imata tudi njegova starša Mirko in Marjeta, ki dobro vesta, česa vsega je zmožen Tadej, a ne za vsako ceno. To sta mi sama povedala, ko smo poklepetali na občinski slovesnosti, pred leti pa še skupaj igrali odbojko, v kateri sta bila zelo dobra. Realista glede Tadeja!

Miha Hočevar: Poraz je najboljša šola!

Pri Jonasu Vingegaardu me je celo bolj kot zmaga na Touru navdušilo to, ko je videl, kako je Tadej v 18. etapi pri drzni vožnji navzdol padel, da ga je počakal. Mogoče ker je že čutil, da ga bo premagal, a vseeno. Ves svet je videl Tadejev stisk roke Jonasu in s tem priznanje: letos si boljši od mene! Spoznanje, kot je na prvi strani Dela 25. julija zapisal časnikar Miha Hočevar: Poraz je najboljša šola! Ko smo že vsi mislili, posebej Komendčani, da je Tadej nepremagljiv in da mu velike načrte lahko prekriža le Primož Roglič. Tadejeva izjava: »Zmagal je najboljši, vendar smo se veliko naučili iz tega poraza,« veliko pove. Še posebej njegov »smo«. Ne on sam, marveč vsa ekipa UAE. Kako velikega pomena je ekipa, za katero vozi kolesar in da velikih, največjih uspehov ni brez njene pomoči. To se je na letošnji kolesarski dirki po Franciji še posebej pokazalo pri moštvu Jumbo Visma, za katero je poganjal pedala tudi Roglič. Pri Tadeju pa njegovo geslo: »Nikoli ne obupaj. Nikoli se ne predaj.«

Priznanje vodi naprej

Kot se ni kardinal Rode, ko so ga tako nesramno napadali kot ljubljanskega nadškofa in tudi pozneje kot kardinala, nazadnje pa se je izkazalo, da je šlo, posebej glede njegovega umišljenega sina, za lažna natolcevanja. T. i. »fake news«. Ker je trdno verjel, tudi raziskave so na koncu to pokazale, da resnica nazadnje zmaga. Tudi pri 23-letnem Tadeju, najboljšem mladem kolesarju na svetu, je, ko je priznal: Danec Jonas Vingegaard je bil letos na Touru boljši od mene. Zato je, vsaj zame, Tadej moralni zmagovalec letošnjega Toura, simpatični in skromni Danec Jonas pa resnični.

Ne superman, marveč navaden človek, ki je iz sebe veliko naredil

Kot so te dni zmagovalci vsi tisti gasilci iz vse Slovenije (tudi iz naše občine), ki so kljub veliki nevarnosti za življenje, gasili največji požar v zgodovini Slovenije na Krasu, da bi obvarovali življenja in imetje njegovih prebivalcev. Zmagovalci, čeprav je ogenj uničil na tisoče hektarjev kraškega gozda, a brez človeške žrtve in nezgorelega doma. Izjemno dejanje, ki bo šlo kot biografija kardinala Rodeta in osvojitev drugega mesta Tadeja Pogačarja na letošnjem Touru in prvega mesta najboljšega mladega kolesarja na svetu,v slovenske anale. Zato je prav, da vsi tisti, ki so pričakovali, da bo glavni junak letošnjega Toura, kljub temu, da to ni, pridejo v Komendo, ko bo Tadej prikolesaril na komendski hipodrom z mladimi člani Pogi Teama, in mu stisnejo roko. Komendčani in Slovenci, posebej javna občila, pa ga prenehajmo kovati v zvezde kot velejunaka, skorajda nadčloveka, nepremagljivega. Jemljimo ga kot navadnega človeka, ki je s svojimi podedovanimi in prirojenimi sposobnostmi, veliko voljo, talenti, strokovno pomočjo in veliko treningov postal to, kar je – najboljši kolesar na svetu.

Ob Tadeju je prav, da damo priznanje tudi drugim zaslužnim ljudem

Prav pa je, da ob njem, ikoni Komende, vidimo tudi druge pomembne Komendčane in Slovence. Ne tako znane in slavne, kot so športni junaki, a zato nič manj vredne občudovanja in posnemanja. Tadej Pogačar se je že za vedno zapisal v komendsko zgodovino, postal častni občan naše občine, naš prvi junak. Naj ne bo tudi poslednji. So pa še drugi junaki, ki tiho in vztrajno delajo za dobro naše občine in župnije, družine. Čeprav jih mogoče ni niti deset, ki si upajo javno oporekati LGTB, istospolnim "zakonskim zvezam" in posvojitvam otrok med zgolj moškimi ali zgolj ženskimi "pari", kot je ob Božji besedi imel v nagovoru to nedeljo pomislek naš župnik Zdravko, a Bog, pa tudi nekateri občani in župljani, vedo zanje. Tudi za tiste, ki morebiti skupaj z drugimi Slovenci niso prišli pozdravit poznejšega zmagovalca dirke po Sloveniji Tadeja Pogačarja, ko je kolesaril skozi Komendo, se niso zvrstili v slavnostni "špalir" izpod občinske stavbe do vrha štiftenskega hriba, so ga pa in ga še spremljajo z molitvijo, dobro mislijo in podporo v dejanju in v besedi. Tudi zaradi teh ljudi naš Tadej tako dobro kolesari, tekmuje in zmaguje. Ko ne bo več – že sedaj je naredil veliko več za Komendo in Slovenijo, kot si je upal sploh kdo kdaj pomisliti, celo sanjati - , pa bodimo prizanesljivi do njega, bo drugi ali tretji ali pa še to ne, mu bodimo hvaležni za vse doseženo. In ne pozabimo drugih komendskih športnih junakov in športnih delavcev. Dobro bi bilo, da bi jih kdaj spet omenili. S Tadejem vred se zavedajmo, da je pot do zvezd tlakovana s kockami in trnjem, potom in prahom, padci in vnovičnimi vstajanji in vzponi. Zmagovalec je tisti, ki vse to premaga in pride na cilj. Naj bo prvi ali pa tudi drugi, kot je bil tokrat Tadej Pogačar na znamenitih Elizejskih poljanah v Parizu. Vse priznanje mu! Srebrnemu junaku s Klanca pri Komendi. 

Včasih odločajo zgolj centimetri

Prav pa je, da vemo in se zavedamo, kdo je končni razsodnik na kolesarskih in drugih »tourih« našega življenja. On, ki kraljuje na vrhu Štiftenskega klanca v Komendi. Klanca, ki ga je tolikokrat uspešno s kolesom prevozil Klančan Tadej Pogačar. Če bi prišel k njemu po blagoslov (mogoče pa je k župniku Zdravku …), potem bi bil mogoče prvi tudi na Touru de Franceu. Lahko pa tudi ne. Kot ni bila izjemna tekačica Brigita Bukovec na 100 metrov z ovirami leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti le za stotinko sekunde, čeprav jo je pred odhodom tja blagoslovil nekdanji priljubljeni tunjiški župnik Pavel Juhant, duhovni voditelj vrhunskih slovenskih športnikov, hkrati pa ji je že vnaprej povedal, da ne bo prva. Ker je, kot je pozneje sama izjavila, imela premajhne joške, se je njena tekmica Švedinja Ljudmila Engquist, jemalka poživil (Tadej zagotavlja, da jih ne uživa), prej dotaknila vrvice v cilju. Za vsega skupaj en centimeter. Tudi zgolj en centimeter ali malo več, kot smo videli na Touru in drugje, lahko odloči zmagovalca. Res ni lahko biti športnik. Tudi Tadej Pogačar ne. A je vredno! Tudi zaradi rodne Komende (Klanca), Slovenije in plemenitega gesla olimpijskega športa in iger: Više, hitreje, močneje. Tudi nedavno svetovno prvenstvo v atletiki v Eugenu v ZDA je to pokazalo. Kjer je po legendarnem metalcu diska Primožu Kozmusu blestel njegov naslednik Kristjan Čeh. Na Tour de France 2022 pa, kljub temu, da je bil »le« drugi, naš junak Klančan Tadej Pogačar.  

Občudovalec Jožef Pavlič

Vse fotografije, razen dveh, so s slovesnega sprejema Tadeja Pogačarja 13. avgusta 2021 na komendskem hipodromu. Foto: Jožef Pavlič