Koga bo pičila ta kača? Nikogar! Ker je kovinska. Zato se je ni treba bati. Kača, ovita okrog palice, je namreč antični simbol, povezan z medicino in astrologijo. Stari Grki so jo po bogu zdravilstva Asklepiju poimenovali Asklepijeva palica, stari Rimljani pa po njihovem dvojniku istega boga Eskulapa Eskulapova palica. To dvoje – kača, ki ovija palico (kača naj bi upodabljala goža) – je logotip Svetovne zdravstvene organizacije, znak Ameriške medicinske zveze, v Sloveniji Službe nujne medicinske pomoči in Slovenskega zdravniškega društva.

Izdelal jo je naš občan, umetni kovač Milan Šinkovec mlajši. Za izdelavo je potreboval veliko časa, saj je šlo za zelo zahteven izdelek. Kdo mu ga je naročil, naj zaenkrat ostane skrivnost. Povejmo le to, da gre za dobrodelni namen, za katerim se skriva zelo zanimiva zgodba. Naročnik izdelka je trenutno ne želi izdati, jo bo pa povedal, ko bo primeren čas za to. Takrat bo tudi razkril, komu je izdelek namenil. Zaenkrat mi je dovolil, da ga fotografiram in da zapišem, da imamo v naši občini človeka, ki je vešč izdelave tudi tako zahtevnega umetniškega predmeta. Izpolnjujem njegovo željo, dokler je Eskulapova palica še pri naročniku.

Naj ob tem spomnim, da je bronasto kačo naredil in jo obesil na drog svetopisemski očak Mojzes, da so tisti Izraelci, ki so jih v puščavi zaradi negodovanja nad svojo usodo in pritoževanja Bogu in Mojzesu pičile strupene kače, ozdraveli, ko so pogled uprli v to kačo. Povzdignjeno na drog!

Bronasta kača, povzdignjena na drog, je v Novi zavezi simbol križanega Jezusa, pri katerem tisti, ki ga pogleda in veruje vanj, ozdravi na duši, včasih pa, če Bog tako hoče, tudi na telesu. "Sin človekov, ki je kakor kača 'postal greh', je povzdignjen, da bi nas rešil." Je sam postal greh, da bi nas osvobodil greha. Težko razumljivo, a vendar. Križani Jezus nas osvobaja greha, če se ga spovemo, ker je na veliki petek vzel nase grehe vsega človeštva, umrl za nas in vstal, da bi tudi mi vstali v novo življenje. To lahko naredi le neizmerna LJUBEZEN.  

Več o kači kot živali bi vedel povedati naš biolog mag. Rudi Ocepek. Najprej to, da je kača lep plazilec, ki se ga po nepotrebnem bojimo, če nas preseneti, tudi prestrašimo. Posebej rada ima tiste ljudi, ki se je ne bojijo, to »nagonsko« čuti. V šoli je naredil poskus, ko je učence razvrstil v krog, kačo pa položil na tla sredi njega. Kaj menite, h komu se je splazila? K tistemu učencu, ki se je ni niti malo bal, jo je, ko se je priplazila do njega, vzel v roke in ljubkoval.

Kača kdaj rečemo tudi bitju na dveh nogah, če je to posebej pretkano, zapeljivo, nas hoče speljati v greh. To se je dogodilo že prvima človekoma v raju. Prva ji je nasedla Eva, ta je zapeljala moža Adama, sledil je Božji izgon obeh iz raja. Glavni razlog je bila nepokorščina Bogu Stvarniku. Od tedaj dalje velja kača za prekleto žival, Adam in Eva pa za "krivca", da ta naš svet ni raj, marveč prej dolina solza.

Božje Dete, ki ga bomo posebej častili te dni, nas je odrešilo tega prekletstva, povzročenega zaradi greha nepokorščine Bogu, hotenja biti sam bog. Kača je od izgona Eve in Adama iz raja »obsojena« na plazenje po tleh. 

Strupa je že tako preveč na svetu. Ne le tistega, ki ga izbrizgajo kače, da z njim umorijo ali omrtvičijo druge živali, marveč posebej iz človeških ust. Pa tudi onega, ki ga je imel v mislih slovenski pisatelj Pavle Zidar, je pred njim posvaril moški svet: Ženskih hlač pa kač se boj! Je že vedel, zakaj! Pred njimi – skušnjavami namreč – ni imel miru niti puščavnik sveti Anton, a se jim je junaško postavil po robu. Ni ravnal tako, kot kakšni užitkarji, ki trdijo, da se skušnjave najlaže rešiš tako, da se ji vdaš. Kaj pa, ko se priplazi druga, tretja, četrta ...

Presenečen sem bil (ali pa tudi ne), ko sem pri svetniškem škofu dr. Jožefu Smeju v njegovem romanu Po sledovih zlatega peresa bral, kako zelo so včasih spirituali bogoslovce v bogoslovnih semeniščih svarili pred ženskami. Namreč da ni hujšega, kot če se ženska poveže s hudičem. Tedaj moraš biti res junak, da se ji upreš.

Še navedek iz Smejevega romana: "Jezike brusite kakor kače, za vašimi ustnicami je gadji strup! /.../ Ko pripovedujejo izmišljene, spotikljive reči o drugih, uživajo, ne zavedajo pa se, da lahko s tem nedolžnega ranijo do smrti. (N. d., str. 444) Modri Pridigar ni zastonj ugotavljal: Bolje je prebivati na podstrešju, kot s prepirljivo žensko v isti hiši.   

Sam gledam na ženske kot na angelska bitja – in sem rešen! Držim se tega, kakršen je moški do ženske, bo tudi ona do njega. Zato: Glejmo jih z lepe strani, bodimo dobri do njih, jim pomagajmo, jih razumimo in videli ter spoznavali bomo, kako lepa, plemenita in privlačna bitja je za nas, moške, ustvaril dobri Bog. Lepša od vseh rož, mikavnejša od vseh bananovcev, slastnejša od najboljšega kruha. Ker je vedel: Moškemu ni dobro samemu biti! Žal marsikateri moški tega nikdar ne uvidi. Zamudi žensko svojega življenja. Še sam je kriv za to. Na stara leta se tolče po glavi: Ti, cepec, ti … No, o tem ve več povedati slavni psiholog Anton Trstenjak. Duhovnik, ne kakšen Casanova iz Spodnjih Palovč!

Bronaste ali druge kovinske kače so zgolj simboli. Za koga lahko tudi spomini in opomini.

Nazadnje velja: kovina je kovina, naj bo še tako lepo obdelana, človek pa živo bitje, vredno vse pozornosti, ljubezni, nege, dobre besede, požrtvovalnosti ... Naj bo tega čim več v letu 2021! In srečnejši, bolj izpolnjeni in uresničeni bomo vsi! Božji Novorojenec nas kliče k temu. Otrok, da tudi mi postanemo kakor otroci. Tega nam manjka. Otroškosti! Da gledamo na svet z očmi nedolžnih otrok, čistih src in nepokvarjenega uma. Potem se bomo začeli bolj odpirati temu, za kar je vredno živeti. Dokler ne bomo tega naredili, smo podobni plazečim se in sikajočim kačam, ki povsod iščejo žrtve. Preveč je tega. Zato je Slovenija danes prej solzna dolina kot raj pod očakom Triglavom. Sami smo krivi za to. Pa tako lepo se je vse začelo pred tridesetimi leti!?? Res bi kazalo ne le v zdravniške zbornice in na rešilne avtomobile postaviti ali naslikati Asklepijeve palice, marveč tudi na druga javna mesta. Bronaste kače, kot jo je Mojzes v puščavi. Vse preveč je strupa v dolini Šentflorjanski, namesto zdravilcev, ki bi znali pozdraviti ranjena telesa slovenskega naroda in strtim srcem vdihnili novi up. Karlov je lažniv.

Kdaj bodo pevci spet zapeli: Pesem vesela naj Gospoda slavi? Za božič le solisti. Kdaj bomo spet iz stoterih, tisočerih grl? Prej: Korona, kaj pa je tebe treba bilo ... Izženimo jo čim prej iz slovenske doline solza, naredimo iz nje spet raj! Stvarnik ga je že, dajmo ga še mi! 

Besedilo in fotografija: Jožef Pavlič