Nepričakovano barvita zora med potegne iz že tople delovne sobe. »Sedaj je pravi trenutek za fotografiranje,« se v hipu zavem, vzamem svojega nikona in oddirjam proti Slevcu. Nič me ne moti, če mraz reže v ušesa, je nekaj stopinj pod ničlo. Kimi jo drobi za mano. Zažvižgam mu, da ve, kam grem.

Stečem po zmrznjeni komajda pred dnevi s finim peskom posuti občinski poti (tega sem se zelo razveselil, ker je to moja vsakdanja sprehajalna pot) proti Slevcu. »Ne smem je zamuditi. Zore namreč. Če bo sonce prej pokukako izza moravških zaobljencev, sem oplel,« dobro vem. Šlo je za las, za nekaj posnetkov, sicer bi mi naravnost v oči bijoče sonce »prebijalo« objektiv. »Aleluja, ujel sem te,« se razveselim, ko na hitro preletim posnetke.

Umirjen korakam dalje proti Slevcu, Kimi pa sem ter tja po zmrznjenih njivah in travnikih. »Še dobro, da sem sinoči zaprl dotok vode na vrt,« pomislim. Sonce vzide in razsipava svojo žarečo ognjeno moč na zemljo. Zmrzal ne popušča, je ravno toliko ivja na bilkah, da lahko snemam že zimske motive. Domačo vas, ki zamenjuje sivo haljo za rumenkasto, kmalu jo bo za pozlačeno. Pritiskam na sprožilec fotoaparata. »Triglav moram ujeti v vzhajajočem soncu,« si rečem. Storžičevo skupino namreč. Bližnji »Troglav« v Karavankah, tri vrhove enega za drugim. Pravi Triglav še dremlje pod belkasto kučmo. »Krvavec je že vstal,« se razveselim, ko pogledam nazaj. Ravno se kopa v biserni vodi. Velika planina in gore v ozadju tudi. Gozdovi pod njimi se še stiskajo v jutranjem dremežu. »Te tri hraste moram obvezno ujeti,« si rečem. Pa suhadolsko veduto z njimi.

Nad Slevcem se že kadi. Domača možakarja sta že na dvorišču. »Mogoče sta ga že zvrnila en 'štamperle', da ju ne bo zeblo! Ravnikarjevega iz Mengša, vem. Upam, da ne 'bline', 'ta prvega', ampak 'ta pravega'. »Še jaz bi ga,« za hip pomislim, obenem pa se zavem, da me bo potem zastrupilo za ves dan.  Potem »zbogom pisanje«. Cankar je na Dunaju raje pil čaj z rumom oz. rum s čajem, so povedali sinoči v dokumentarcu. Še raje se je pogrel ob Štefki Löfflerjevi. »Jaz pa rinem v mraz zaradi nekaj fotografij!«

Na Pšati še ni ledu. Vode je v strugi veliko manj, kot sem pričakoval. Proti Slevcu poskakuje čez kamne. Nič čudnega, da je slevska  psička Tara ujela ribo v njej, nato se je igrala z njo. Prav hecno, ko jo je skušala prijeti z zobmi, a se ji je vedno znova izmuznila iz gobca. Nihče ne umrje rad, še riba ne. Hotel sem ji jo že vzeti iz gobca, a mi verjetno ne bi pustila. Bila pa je tolikšna, da bi je bilo zame dovolj za večerjo.

Obrnem se nazaj proti vasi. Suhadole si ravno nadevajo nov kostum. Triglav že ponosno dviguje belo glavo. Storžič mu prikimava, Krvavec in Velika planina se iskrita v soncu. Tudi v gozdove pod njima je posvetlilo. Bližnje kozolce že oblizuje sončev jezik. Še vrana na strehi na koncu kozolca radovedno pogleduje na cesto, ki vodi iz Suhadol v Topole. Ko je mimo privozil voznik, iz katerega avta se je močno kadilo, je zakrilila in odletela. »Tega smradu pa že ne bom prenašala,« si je dejala. Tudi sam se ga komaj, ko se je vlekel belkasti izpušni dim za avtomobilom tja proti vaški cerkvi. »V Nemčiji bi krepko plačal za to,« si porečem, zatisnem nos in urno nazaj na polje. »Saj se tako kadi, kot da bi mimo privozil tankist JLA,« ugotavljam. Kaj pa idilično podeželje? Bale pri suhadolski odpadnici ga zanikujejo. Mogoče so kaj o njih in diesel motorjih ujele antene vaščana, ki je rad v stiku z vsem svetom? Tudi iz Suhadol je mogoče biti. Tudi s 40 kilometri na uro, ne pa še enkrat toliko, kolikor kdo pritisne na stopalko v avtomobilu. Čeprav za koga malce v strahu, kdaj ga bo ugriznil kakšen pes, ko vohljajo spuščeni s prenekaterih dvorišč, kdaj se kakšen »orjak« tudi zaleti proti tebi in tvojemu kužku. V glavnem pa se ti, Bog bodi zahvaljen in pasji priprošnjik, dobrikajo, jih lahko celo pobožaš. »Mogoče bi pomagalo pol klobase, da bi zamotil najhujše preganjalce malih kužkov,« pomislim. Miklavževe fige in lešniki verjetno ne. Še najbolje bo, če si kupim ojačane delovne hlače, pa lovsko jopico pri Jakopini (zelo mi je bila všeč), a mi je žena ne pusti. Tako pa me je, ko sem prišel domov, pričakala  z vročim čajem, sam pa sem dal nekaj več bukovih drveh v peč. Od radiatorja pa stran, če ne tudi več kot 25 stopinj v sobi ne bo dovolj, da bi se zadosti ogrel. Ali pa v mislih na Copacabano, kjer se je sončil dr. Stanislav Zarnik. Tudi mene bi Brazilke ogrele, mi je dejal misijonar. Suhadolčan, ki je ladjo prekrižaril svet, pa »prisega« na čaj mate, havanko in Argentinke, pri glasbi pa na srbsko. Res je v Beogradu ponoči bolj živahno kot pa v Buenos Airesu ali pod Andi. 
Čeprav tičim v Suhadolah, sem vesel, ko skozi okno vidim, kako se oblačna prevleka razpoteguje po nebu. Jutri bo snežilo, je napovedano. Priložnost za nove posnetke. Kakšne imam še v mislih, raje ne izdam, da mi ne bo kdo »ukradel« zamisel. Sicer pa se ni bati, ljudje fotografirajo, ko je nebo brez oblaka. Moj nikon takrat dremlje. »Kar dremlji,« mu pravim, ven bova šla, ko se drugi še stiskajo pod odejo ali že mislijo na to.« Takrat bova naredila najboljše posnetke.

Fotografski utrinki: Jožef Pavlič