Po koncertu mednarodnega glasbenega tria v mekinjski cerkvi

Tone Ftičar, kulturni delavec iz Mekinj, je ob koncu nastopa mednarodnega tria Nicole Pressler (flavta), Ana Julija Mlejnik Železnik (violina) in Aleksander Volkov (orgle) 1. septembra zvečer v mekinjski župnijski in romarski cerkvi Marijinega vnebovzetja zaželel: »Naj bo nocojšnji večer sončen!« V resnici je bil lunin, kajti bilo je le dan po polni luni, a v obiskovalcih je bil sončen. Tudi v meni.

Organizatorju večera dr. Silvestru Novaku, župniku v Lomu pod Storžičem, sem, ko je po pozdravu glasbenikom in navzočim prišel do mene s programom koncerta (malo sem zamujal, saj sva šla z Marto, ker je bil prvi petek v mesecu, k maši ob 19. uri v komendsko župnijsko cerkev sv. Petra, dejal: »Čutil sem, da moram priti.« Ko sem ga še vprašal, kakšen bo koncert, mi je odgovoril: »Vrhunski!« To je napovedoval že naslov glasbene prireditve: Koncert glasbenih mojstrovin za vse čase in dela skladateljev, ki jih bodo izvajali nastopajoči glasbeniki od Arva Pärta (Fratres) do Wolfganga Amadeusa Mozarta (Cerkvena sonata v D-duru) in slovenskega skladatelja Alojza Ajdiča (Zvočni pejsaž).

Občutek oz. klic na koncert, ki se je krepil v meni, me ni razočaral. Mednarodni glasbeni trio me je s svojim izvajanjem močno prevzel. Doživel sem, kot sem si na hitro napisal v zvezek, »lepoto glasbe in mojstrsko igranje na glasbila ob pogledih na prekrasen glavni oltar s Strausssovo sliko Marijinega vnebovzetja. Cerkev kot izjemno primeren prostor za izvajanje tako zahtevnih del velikih skladateljev, med njimi cerkvene glasbe, ter izbrano maloštevilno publiko, ki je čutila kot jaz.«

V prvi klopi tudi domači župnik mag. Pavel Pibernik, ki je nastopajoče, in tudi mene, po koncertu povabil na večerjo. Tega sem se zelo razveselil, saj se že dolgo nisem srečal z župnikom Pavlom, mojim rojakom iz Suhadol pri Komendi. Tokrat je bila priložnost za izmenjavo osebnih mnenj, pa tudi iskren pogovor z violinistko Ano Julijo Mlejnik Železnik, ki je name s svojim igranjem, in v pogovoru, naredila velik vtis. Še posebej, ko sem zvedel, kaj vse je naredila za to, da danes tako mojstrsko igra na svoje ljubo glasbilo – violino. Podobno Nicole Pressler na flavto, Aleksander Volkov pa je v strmem vzponu pri študiju orgel in igranju na kraljico glasbil.

Vnovič sem ugotovil, da moram na tako kakovostne prireditve, saj mi to veliko pomaga pri mojem ustvarjanju, posebej pisanju poezije. Nič ne smem premišljati, ali bi šel ali ne, iti moram.

Dan po koncertu sem se še vedno čutil dvignjenega od tal. Kot sem dejal župniku Pavlu: Glasba je najlepša hvalnica Bogu. Koncert v mekinjski cerkvi je resnično bila. Brez besed, a s tako močno govorico glasbil, ob njej pa Vnebovzeti posvečenega glavnega oltarja. Več si človek ne upa in tudi ne sme želeti. Ko se svetno in cerkveno združita v skorajda popolni obliki, predpodobi nebes. Troje glasbenikov s prav neverjetno ujemajočimi glasbili (skrbno so izbirali, kaj bodo igrali), ko so nam poustvarjali velika dela velikih skladateljev. Na koncu sem prav drgetal, malo od mraza v cerkvi z debelimi zidovi (bil sem prelahko oblečen za takšen prostor), največ pa od tega, kako so me prevzele nebeško lepe melodije.

Izdatna večerja (golaž s polento), ki jo je pripravil župnik Pavel, šilce viljamovke in odlično belo vino znamke staroletni so tudi to postavile na pravo mesto. In plemenita beseda in obraz vrhunske glasbenice Ane Julije. Takšnih umetnikov, tudi Nicole in Aleksandra, prijateljev duhovnikov Pavla in Silvestra ter garača za dobro glasbeno prireditev Toneta Ftičarja, je človek lahko samo vesel. In jim hvaležen. Še dolgo jim bom.

Jožef Pavlič