Lepi pomladni dnevi, ravno prava temperatura, želja po oddihu po napornem delovnem dnevu, svežina gozda, ptičje petje, oglašanje kukavice, v večernih urah celo srnjaka, ki opozarja »varovanke« srne, da je v bližini »nevarnost«, privabljajo mnoge ljudi k Mlinčkom. Veliko jih ima pri tem težave, kako priti do njih. Tožijo nad pomanjkljivimi in premalo vidnimi oznakami.

Včeraj so suhadolsko znamenitost obiskali starši iz Mengša z otroki. K temu jih je nagovorila vzgojiteljica v vrtcu. Otroci so uživali v prostosti, starši pa so imeli čas za medsebojno spoznavanje in pogovor. Med njimi tudi profesor angleščine in profesorica italijanščine in španščine. V naključnem pogovoru sta mi potožila, da sta tudi sama imela težave, kako priti do Mlinčkov. Predlagala sta, da bi pot do njih morala biti jasno nakazana že v središču Suhadol, potem pa še pri mostu čez Pšato, kjer se razcepita poti; ena vodi levo onstran reke Pšate k Mlinčkom, druga naravnost v smer Poslovne cone Komenda, prej pa na bližnje travnike in v gozd.

Številni pohodniki imajo težave, ko pridejo v gozd. Kako naprej do Mlinčkov? Mož in žena, ki sta se nameravala do njih peljati z avtomobilom, sta mi, potem ko sta zgrešila pot in se že vračala, rekla, da bosta drugič poskušala priti do njih. Dejal sem jima, da bi bilo škoda časa, ker sta prišla od daleč, jima svetoval, naj obrneta vozilo in točno razložil, kako se bosta pripeljala tja. Rekel sem jima tudi, kje naj pustita avtomobil.

Obiskovalka iz Domžal mi je celo oponesla: »Ali je načrtno premalo označeno, kako priti do Mlinčkov; da ne bi bilo preveč obiskovalcev?« Sprva me je to začudilo, potem sem ji prikimal, da ima deloma prav, kajti tako množičnega obiska, kot je bil na začetku izbruha covida-19, si domačini Skadovci res ne želimo. Kvečjemu gostinec v vasi in tisti, ki bi s pijačo in jedačo stregel pri Mlinčkih, kar ima kdo tudi v mislih. Je imel že prav domačin Miha Repnik, ko me je pred leti posvaril, naj ne delam prevelike reklame, da bi pod Hosto na Strmci vnovič postavili nekdanjo podrto Liparjevo kočo, katere temelji še stojijo. Sanjal sem tudi o smučarski tekaški progi na Hosto oziroma pod njo, na kateri bi lahko priredili celo državno prvenstvo v smučarskih tekih, večji skakalnici, s katero bi nadaljevali izročilo nekdanjega uspešnega smučarskega skakalca Klemena Pibernika ter bratov Petra in Metoda Pibernika, državnih reprezentantov v smučarski kombinaciji (skoki in teki) ter njune sestre Mete, ki so spočetka trenirali skoke na drzno postavljeni skakalnici kar v gozdu. Po glavi mi je rojila celo misel o smučišču z vrha Hoste, pa še marsikaj drugega, kar danes ni izvedljivo ob pomankanju snega.

Vse je presenetil Janez Kern s Podboršta s postavitvijo postaj slovenske zgodovine od bližine Mlinčkov do vrha Hoste. Popotnike in izletnike redno opozarjam, naj si jih ogledajo, kajti imajo kaj videti, predvsem pa prebrati in se spominjati. Izredno dobra zamisel, čeprav posneta po Hrvatih na Murterju. Tega, zgodovine Slovencev, se je res treba pogosteje spominjati, najprej pa jo poznati. Janez Kern je s tem opravil veliko delo!

Veliko delo pa je tudi za postavitelji Mlinčkov. Že popisano (na informativni tabli pri Mlinčkih), a ga bo treba znova oživiti in popisati, kajti vse se sčasoma pozabi. Koliko ustvarjalnih moči, ur prostovoljnega dela, tudi stroškov je za vsem tem!? Obiskovalci tega ne vidijo, vidijo pa Mlinčke v sedanjem stanju. Potrebne stalnega pozornega očesa, strokovno usposobljene roke, zlasti pa ljubezni do človeka, ki prihaja k njim, zavesti, kako lepo »oazo miru« imamo v naši občini in kako ta lahko pomaga mnogim do trdnejšega zdravja. Tudi požirki vode v »Ta žegnanemu studencu«. Sam si v njem tudi osvežim obraz. Pri Mlinčkih pa prisluhnem glasu mlinskega kolesa in izlivajoči se golidi, ko se ta napolni z vodo. Govori mi o tem, kako so nam vsem odmerjene ure, celo minute in sekunde življenja. Da bi bilo to čim lepše, mirno, duhovno bogato … Na to nas opozarja tudi čas milosti - misijon v Komendi.

Pomislil sem na to, da bi bil primeren kraj za duhovni pomenek voditelja misijona p. Petra Vrabca, izganjalca hudiča, tudi v kočici pri Mlinčkih, ki stoji na cerkveni zemlji. Tam se človek res umiri. V gozdni katedrali, v kateri visoke smreke, jelke, bori in druga gozdna drevesa kažejo pot navzgor, v nebo, v nebesne višave, kjer prebiva Stvarnik vsega sveta. Tudi lepot pri Mlinčkih in okrog njih. Tudi o tem kdaj izmenjam besedo, dve s sprehajalcem, kadar začutim duhovno bližino z njim. Posebej z osamljenimi in v življenju hudo preizkušenimi ženskimi dušicami in srci. Večina pa jih hodi, teče, poganja kolo, vodi na sprehod pse. Vsak oz. vsaka po svojih telesnih in duševnih  potrebah. Hvala Bogu, da je tako! Da ljudje iščejo rešitve zase v »zeleni katedrali«, ki zdravi že sama po sebi. Še toliko bolj pa, če najdejo pot v »duhovno katedralo«.

Vsakemu, ki ga srečam, zaželim oboje, izmenjam pozdrav (kdo tudi ne pozdravi), kakšno misel, stavek, kdaj tudi daljši zaupen pomenek. Tako gradimo mostove drug do drugega, najprej pa do samega sebe. Zato: le k Mlinčkom! Sami, v dvoje, v troje, z otroki, s psom, z avtomobilom, še bolje peš, v teku, na kolesu, smučeh …

Da pri tem ne boste, spoštovani obiskovalci, imeli težav, naj preuči Planinsko društvo Komenda s svojimi markacisti, kako bi vam čim bolje omogočilo dostop do Mlinčkov. Vsaj za manj iznajdljive; bolj zlahka najdejo pot tja in nazaj. Poskrbite tudi za tiste, ki bi radi šli kam više, do Bukovice, po bližnjih gričih. Vse je sicer označeno, a je treba videti, se prav usmeriti, upoštevati čas hoje. To za marsikoga ni tako enostavno. Zato: POMAGAJMO JIM!

Kdaj prihodnjič pa vnovič o zgodovini Mlinčkov. Ustvarjalcih in vzdrževalcih te gozdne znamenitosti, lepote in čistote v bližini Suhadol. Pa tudi o tej starodavni vasi in njenih znamenitostih. 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič