Zadelo nas je.

In prizadelo.

Iznenada.

Kot kazen ali kot opomin.

Nemočno zremo v nebo, v gore, v struge rek in potokov:

Zakaj nam je tega treba bilo?

Očitno z namenom, da stopimo skupaj.

Smo bolj ljudje, sosedje, prijatelji, kot smo bili še včeraj,

ko smo snovali dopust na Silbi

z novo partnerico, ljubico ali ljubiteljem.

Čutili smo, da dolgo tako ne bo šlo.

Le jaz, jaz in spet jaz.

Kje pa si ti, Klavdija,

ki si mi prala gate,

mi kuhala, hodila v market, me poslušala, ko sem te zbujal opolnoči,

poln nasvetov »prijateljev« od Balafije do Maričke,

ko smo praznili litre in mislili, da vse vemo.

Danes nam je vse odnesla Pšata s pritoki.

Vsa upanja, želje, spoznanja in načrtovanja.

Jutri bomo morali začeti drugače.

Jutri po iztreznitvi od tega, kar je prišlo od zgoraj ali od spodaj,

s Pšato, Tunjico, Vrtaškim potokom in Knežem.

Še pohlevni potoček Brnik se je razbesnel.

Krvavec je tokrat zares zakrvavel,

izpral sebe in vse pod seboj,

tisočem v opomin:

Jutri bo treba začeti drugače.

Lani suša, letos vihar in povodenj,

prihodnje leto …

Jožef Pavlič