Na nogometno soboto (tekmo za tretje mesto med Hrvaško in Marokom, zmagali so Hrvati s 2: 1), 17. decembra, sem obiskal jasličarko Heleno Rode na Viševci pod Krvavcem. V dolini je rahlo snežilo, na Viševci pa kar pošteno, tako da je bila gospa Helena vsa v skrbeh, kako bo letos s postavitvijo njenih jaslic. Kljub temu si je vzela več kot uro časa zame, mi na štedilniku na drva skuhala odlično črno kavo, postregla pa tudi s šilcem izvrstnega domačega žganja. »Da bova pregnala bacile,« mi je rekla. Sam sem dodal: »Da bom bolj pogumno peljal po zasneženi ozki in ovinkasti poti v dolino.« Gor se že pride z malo več dodanega plina, dol gre pa samo, včasih celo prehitro. Bog ne daj v strmino desno ali levo.

Hitro sva bila v razvnetem pogovoru. Jasličarka Helena mi je povedala, nazadnje pa tudi pokazala, kaj letos pripravlja novega pri svojih jaslicah. Začela pa je s tem, kako je sploh prišla na zamisel, da bi postavljala jaslice. Bila je hudo bolna, v bolnišnici. Kar naenkrat jo je prešinilo, da bi začela z jaslicami. Ta misel jo je povsem prežela, ji ni več dala miru. Pomagala ji je, da se je pozdravila, kar je ugotovila tudi njena zdravnica. Odtlej vse leto, posebej pozimi, »izgoreva« za jaslice. Vsako leto doda kaj novega. Letos je že naredila veliko leseno hiško. Kaj bo dala vanjo, mi ni hotela razkriti, me je pa povedla vanjo. »Saj je v njej toliko prostora, da bi ga bilo dovolj za manjšega moškega,« sem ugotavljal. »Naši predniki so živeli še v slabših razmerah. Ko niso imeli kam,« sem dodal.

Jasličarko Heleno zelo skrbi, kako bo letos »zvozila« v vremenom, ko ima še toliko postoriti pri jaslicah. Zato sem se hitro poslovil, da je ne bi preveč zamudil. Zahvalila se mi je za pogovor, predvsem pa za mojo najnovejšo knjigo Sanjati in žeti. Povedala mi je, da jo bo vzela v roke, preden bo zaspala. Dejala mi je še, da tudi sama zapisuje misli, ki se ji porodijo ob pripravi jaslic, pa tudi drugače. Svetoval sem ji, naj jih sproti zapisuje, saj bo iz vsega skupaj lahko nastala zelo bogata dokumentarna knjiga, v kateri bo glavna pozornost posvečena njenim jaslicam.

Prosila me je še, naj obiskovalcem njenih jaslic povem, naj je prihodnje dni ne motijo z obiski, saj ima polne roke dela z njimi. Ko bodo nared, pa jih bo zelo vesela.

Od nje sem se poslovil v veliki hvaležnosti in zavedanju, da so med Slovenci še ljudje, ki imajo smiselne konjičke, koristno uporabljajo čas in s svojimi darovi ter izdelki razveseljujejo druge. Med njimi je gospa Helena, pa tudi jasličarji, ki bodo tudi letos postavili jaslice ob planinski poti od Planinskega doma Komenda do Šenturške Gore in od Poženika do iste vasi. Obljubljajo novosti, tako da bodo imeli obiskovalci teh jaslic kaj videti. Ob tem pa občudovati naravo v njenem počitku. Zazibanosti v beli sen.

Helenine jaslice bodo prišli pogledat tudi člani Markacijske skupine pri Turističnem društvu Komenda, med katerimi ima velike prijatelje in občudovalce. Ti poleg iz Občine Komenda prihajajo tudi iz sosednjih občin: Cerklje na Gorenjskem, Šenčur, Kamnik, Vodice, Mengeš … Na Viševco hodijo, ker cenijo Helenino delavnost in ustvarjanje lepih stvari. Takšnih za dušo, še prej pa srce. Helena se tega zaveda in ji tudi daje moč, da zmore ure in ure, cele dneve, prebiti pri snovanju in postavljanju jaslic. Svet nad njeno domačijo že sam po sebi kliče k temu. Gozdni rob, krasen razgled v dolino, več kot 600 let star kostanj, idilična vasica Viševca že samo dovolj pove o njej. Dvignjeni svet, na katerem človek dvigne pogled v nebo, da se laže vrača na zemeljsko dno, tam preživi v zahtevnih razmerah. A ne odneha, ker to je njegov dom in kraj. Helenin še posebej.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič