Kako lahko dedki in babice razveselimo male vnuke in vnukinje in druge otroke

(Resnična zgodba)

Moja hčerka Veronika je moji ženi Marti 8. oktobra sporočila, da imajo v vrtcu na Vrhniki, ki ga obiskuje njen petletni sinček Dorian, naslednji dan dan »odprtih vrat«. »Pekli bodo kostanj in grabili listje,« je povedala. Prišli bodo dedki in babice. Povabila je tudi naju. Naročila je, naj vzameva s seboj grablje in koš, da bova z drugimi dedki in babicami vrtčevskim otrokom pokazala, kako se grabi listje, spravlja na kup in nosi v kompostnik.

Marta ni bila pripravljena iti, ker se je slabo počutila, jo je bolelo srce. To je Veroniki tudi povedala. Ta pa ni odnehala: če mami ne more, naj pridem vsaj jaz. Posebej zato, ker je Dorian kar naprej spraševal: »Ali bo ata Jože prišel?« 

Otrok ne smemo razočarati

Če si Dorian tako želi, da pridem, ga ne smem razočarati, kajti najhuje je, če razočaraš majhnega otroka, sem mislil sam pri sebi. Tako rekoč neodpustljiv greh. Še enkrat sem Marto vprašal, ali res ne bi šla oba. Odgovorila mi je, da ne more, ker jo boli srce, se zelo slabo počuti. Sklenil sem: Bom šel pa sam! Če si Dorian tako močno želi, se bom odpovedal jutranjemu gobarjenju, bom šel na Vrhniko. Obljubil sem, da bom tam nastopil kot »gobar Joža«. Kako, sem se domislil, preden sem šel spat. S seboj bom vzel jurčke, ki sem jih nabral prejšnjega dne, jih Marta še ni razrezala in spravila v vrečke, pa kostanj, ki sem ga ob gobah dobil v suhadolskih gozdovih. Oblekel bom toplejše in trpežnejše hlače in srajco, primerni za gobarja, na glavo poveznil čepico, obul stare ponošene pohodne čevlje, vzel primerno palico, košaro in gobarski nož. Marti sem še naročil, naj me zjutraj spomni, da ne bom kaj od tega pozabil.

Spomin, ko sva s Francetom Drolcem še igrala lutke

Sedaj se je bilo še treba domisliti igrice, ki jo bom zaigral za otroke. Domišljija je delala, tako da sem se hitro spomnil, kaj bi bilo za njihovo starost primerno. Z igro sem imel že nekaj izkušenj, saj sva s sošolcem Francetom Drolcem v OŠ Komenda-Moste igrala lutke, bila glavna igralca. Očitno je najina profesorica slovenščine Ana Razpotnik v nama prepoznala ta talent. Pozneje sem ga v glavnem uporabljal, kadar sem razveseljeval svoje otroke. Enkrat tudi z igrico o Miklavžu, ki sem si jo sam izmislil in se tudi napravil v dobrodelnega škofa. Videl sem, da sem bil kar prepričljiv, saj so otroci uživali, bili veseli Miklavževega obiska, njegovih pohval, predvsem pa daril. Ko sem se napravljal v »Miklavževo opravo«, mi je pomagala žena Marta. Tudi njej je bilo veliko do tega, da razveseliva otroke.

Prisiljen odstop od igre na Bregu 

Pozneje se mi je, ko sem bil še v osnovni šoli, ponudila priložnost, da bi zaigral na pravem vaškem odru v sosednji vasi Breg, vendar me starši niso pustili. To pa zaradi tega, ker je med učenjem besedila hodilo k meni pod okno sosedovo dekle, ki naj bi bila glavna igralka, pa so se starši zbali zame. Kolikor sem zvedel, so igro izvedli, obiskovalci niso bili preveč navdušeni, ker so igralci med igranjem gledali v besedilo, namesto da bi ga znali na pamet. Sam s tem nisem imel težav.  

Skrajšano spanje zaradi premišljevanja, kako bi kar najbolje zaigral "gobarja Joža" 

Pred spanjem in med vožnjo na Vrhniko sem premišljeval osrednje prizore igre o »gobarju Jožu«, za katero sem po uspeli predstavi sklenil, da jo bom zapisal. Marta se je smejala, ko me je pred odhodom na Vrhniko videla opravljenega v gobarja. »Uspel bom,« sem čutil. »Če sem prepričal ženo, bom tudi otroke.« V staro že malce načeto košaro sem dal še jabolko in kos kruha, kajti nabiranje gob gobarja zlakotni, zlasti pa zažeja.

Z vzgojiteljico Katjo sva si najprej ogledala prizorišče igre

Zunaj je bilo še malce temačno in megleno. »Ravno prav za moj začetni prizor, ko se bom zbujal,« sem se razveselil. Sonce je začelo bosti skozi oblake, ko sem se pripeljal pred vrtec. Tam je bilo že nekaj dedkov in babic z grabljami, košarami in koši. V hodniku so bili številni otroci, ki so čakali vzgojiteljice, da bodo  začeli z dnevom odprtih vrat vrtca. Takoj sem se vživel v vlogo »gobarja Joža«. Otrokom sem povedal, da jih bo danes ta obiskal. Bili so navdušeni. Vzgojiteljico, ki je prišla mimo, sem prosil, če bi lahko šla po Dorianovo vzgojiteljico. Ta je kmalu prišla in povedal sem ji svojo zamisel: da bom zaigral »gobarja Joža«. Takoj je bila za to, čeprav je bila malce presenečena. Očitno ji Veronika tega ni sporočila. Prosil sem jo, če bi šla pogledat prostor, kjer bom zaigral igro. Kmalu sva našla primernega pod vrtcem, kjer je bilo obilo dreves, listja pod njimi in trave. V vrsto sva postavila nekaj klopi in miz, da bodo otroci lahko udobno gledali igro. Vzgojiteljica, ime ji je Katja (sam sem ji dejal, da jo bom med igro imenoval Polona), me je vprašala, ali naj k igri privedejo vse vrtčevske otroke z dedki in babicami vred. Odgovoril sem ji, da raje ne, naj pridejo samo s tistega oddelka, kjer je Dorian, kajti čisto mali še ne bodo dobro razumeli dogajanja. Dejal sem ji tudi, če lahko med predstavo molim k sv. Primožu, zavetniku gobarjev, da bom dobil kaj gob, na kar se je samo zasmejala. Povedala mi je še, da bo otroke privedla čez kakšnih deset minut. Res jih je, pa tudi dedke in babice in veliko staršev vrtčevskih otrok, ki so si vzeli dela prost dan.

Našel sem jurčke.  Vrtčevski otroci so mi pomagali pri njihovem iskanju, pa tudi kostanja

Preden so prišli, sem še enkrat na hitro preučil, kaj bom zaigral, pred tem pa iz avta prinesel potrebne »rekvizite«. V travo sem na nekaj metrov razdalje postavil tri jurčke, iz košare natresel kostanja, pogrnil rjuho, ki jo imam za vsak primer s seboj, da kadar vozim krompir ali kaj drugega, ne zaprašim preveč prtljažnika, se sezul, slekel gobarski površnik, zraven položil čepico in palico, ugriznil v jabolko, ker sem bil že malo žejen, pa tudi malce napet, ali se mi bo vse posrečilo. Ko so se otroci začeli približevati z vzgojiteljico Katjo, starši, dedki in babicami, sem se ulegel pod rjuho in začel močno smrčati, kot da bi zares spal. Nato sem zaigral prizor prebujanja (prišlo mi je zelo prav, da dobro oponašam petelinje kikirikanje in kokošje kokodakanje), umivanja, oblačenja in zajtrkovanja, nato odhoda na gobarjenje. Pri iskanju gob so mi veliko »pomagali« otroci, ko so mi dopovedovali, kje so jurčki. Ko sem nabiral kostanj, so kar skočili s klopi in mi ga prinašali, kajti pred tem sem jih opozoril, da sem že star in da slabo vidim. Jurčke sem potem (tudi tiste, ki sem jih imel še v košari) podaril vzgojiteljici Katji (Poloni) in tistim otrokom, ki so si jih najbolj zaželeli, bili prvi pri meni. Med izvajanjem enodejanke sem resnično na kolenih prosil sv. Primoža, naj mi pomaga, da bom našel vsaj enega jurčka. Svetnik me je več kot »uslišal«, saj sem  naletel na tri.

Dedke je najbolj zanimalo, kjer sem dobil jurčke, saj jih okrog Vrhnike takrat ni bilo

Ploskanje dedkov in babic, vmes pa smeh, ko so mojo uprizoritev »gobarja Joža« spremljali v polkrogu, je potrdilo, da sem s predstavo uspel. Zame je bilo najlepše navdušenje otrok: kako so se vživeli v igro, sami postali del nje. Začutil sem, da sem se pravilno odločil, ko sem šel na Vrhniko, ustregel Dorianu, razveselil še toliko drugih otrok. Z njimi, zlasti z Dorianom, sem potem grabil listje, nato sva si ogledala peko kostanja, vrtčevska igrala in kar so v vrtcu pripravili za ta dan. Veliko, zelo veliko. K meni so prišli dedki in babice, se čudili, kje sem nabral gobe, saj jih okrog Vrhnike ni bilo. Seveda jim nisem izdal svojih gobarskih »terišč«, povedal sem le, da okrog Komende in v kakšnem gozdu. Tistih nekaj jurčkov, kolikor jih je ostalo, sem nesel Dorianovemu očetu Željku v bližnji blok, da jih bo pripravil za kosilo, ko se Dorianova mami Veronika vrne iz službe.

Uresničil sem željo iz otroških let, da bi bil igralec

Težko sem se poslovil od Doriana, a svoje sem opravil. Napisati moram še besedilo igre, kajti lahko me bodo še kdaj na Vrhniki ali kje drugje poklicali, da jo zaigram. S tem dejanjem sem uresničil željo, da bi bil igralec. Mogoče še kdaj bom, ali pa režiser, saj so me komendski upokojenci, ki radi in dobro igrajo igre, že prosili, če bi našel koga, ki bi bil temu vešč. Nisem obljubil, da bi sam poskusil, odgovoril sem, da bom poskušal koga najti. To je zelo resno delo, pri katerem moraš biti s srcem in dušo ter tovrstnimi sposobnostmi,  najprej pa – s časom. Tega upokojencem tako zmanjkuje, se jim vedno kam mudi.

Dobro delo se mi je obrestovalo, popoldne sem našel veliko jurčkov

Čas, podarjen Dorianu in otrokom v vrtcu na Vrhniki, se mi je že popoldne bogato obrestoval. Našel sem veliko jurčkov, čeprav sem šel v gozd bolj na sprehod kot nabirat gobe; da si prevetrim glavo po zahtevnem igralskem preizkusu v vrtcu na Vrhniki. Sam pri sebi sem se smejal, hkrati pa ugotavljal, kaj vse bi še lahko povedal, zapel in zaigral. To bi bila že prava gledališka predstava. Zaenkrat sem se zadovoljil s skromnejšo, a vendarle skrbno in domiselno pripravljeno. Očitno se je v meni – »gobarju Jožu« - prebudil neizživeti igralec. Življenje pa ni igra, zato bom od tega igranja vzel zase le to, kar je bilo pozitivnega: s smislom za humor razveseljevati druge. Podobno kot sv. Janez Bosko mlade s čarodejnimi triki in športom. Ob tem pa jim, kot jaz z molitvijo k sv. Primožu, povedati, da je nad igro še nekaj več, Nekdo, s katerim se ni igrati.

Verni sodelavci v službi  so bili navdušeni, ko sem jim povedal, kaj sem tudi »uprizoril«. »Jože, vi ste v vrtcu evangelizirali,« mi je dejal prijatelj Marjan. Tega nikakor nisem nameraval, a kakšnih 25 otrok, njihovi starši, dedki in babice, so me videli, kako sem klečal, sklenil roke v molitvi in prosil sv. Primoža, naj mi pomaga, da bom našel vsaj kakšnega jurčka. »Našel« sem tri, mogoče tudi hvaležnost v kom od navzočih, da sem si upal javno pričevati za Boga; upam, da s tem nisem koga kakor koli prizadel. Pa saj sem bil v Cankarjevem mestu, bi me bil še on vesel, jaz pa ga tako obožujem od gimnazije dalje. To mi je tudi sporočalo ploskanje babic, dedki pa so bili, kot je to običajno, bolj zadržani. Še kako pa so se razživeli, ko je bila beseda o gobah. Vedno se, če je človek pripravljen in odprt za pogovor, najde skupni predmet zanimanja. Glavni so bili tega dne vrtčevski otroci. Zares mi je bilo lepo med njimi!

P. S.: Cenjeni bralec, bralka, zgodbo objavljam, kot sem jo napisal. Zelo osebno. Prosim Te, da jo tudi tako jemlješ in razumeš, obenem pa Te vabim, da tudi Ti zapisuješ svoja doživetja z vnučki in vnukinjami, jih razveseljuješ, s svojo zgodbo pa opogumljaš tudi druge k pisanju in obdarovanju drug drugega z lepimi doživetji. Lepših kot z otroki jih ni. Pero v roke! Pogum!

Foto: Fotodokumentacija vrtca na Vrhniki