Izjemna predstavitev dramskega igralca, pisatelja in pričevalca Gregorja Čušina svetopisemskih in verskih resnic v okviru Kamfesta na vrtu kamniškega frančiškanskega samostana

Verni ljudje dobro vemo, da so štirje evangeliji. Prav tako marsikdo, ki je oddaljen od Cerkve, a ga zanima Sveto pismo, ga kdaj pa kdaj vzame v roke. Gotovo ga študentje primerjalne književnosti, saj kdo izmed njih dobi pri izpitih tudi vprašanje iz Svetega pisma. Ko se je to pripetilo enemu izmed študentov, se je posmehnil: »Kakšna literatura je to!« Profesor pa mu je mirno dejal: »Odgovorite na vprašanje!«

Rajni profesor biblicistike na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. France Rozman nam je o Svetem pismu govoril kot o »vknjiženi Božji modrosti«. Da je pisatelje pri  njegovem pisanju vodil, navdihoval sam Sveti Duh.

Kaj je navdihnilo izjemnega dramskega igralca, pisatelja in pričevalca Gregorja Čušina, da se je spomnil, šel in napisal »svoj« evangelij, ve najbolje on sam. Na začetku so se mnogi, ko so zvedeli, da je evangelij poimenoval kar po samem sebi, zgražali, kaj si upa, drzne. Če že drugega ne, je s tem gotovo »frapiral«, presenetil, sprovociral verne pa tudi neverujoče Slovence in tiste »vmes«. Mlačne, o katerih Sveto pismo ne pove nič dobrega. Vseh barv in sort. Ravnal je po treh glagolih, ki sem jih prvič slišal pri Francozih, ko sem bil tam na tečaju Slovenske karitas: provocirati, informirati, evangelizirati.

Temu smo bili priča tudi v petek, 16. avgusta, zvečer na frančiškanskem vrtu v Kamniku. »Pod rdečo bukvijo,« je dejal p. Lavrencij Anžel, izredno razgledan sin kamniške Frančiškove družine. Tristo let staro. Evangelij je veliko več, a je simbolika med njima – globoke korenine, ki sta jih oba pognala, visoko deblo in močno razvejena krošnja. Tokrat ni bila za okrog 350 poslušalcev potrebna njena senca, saj se je dan že nagibal v večer, je s Kamniških planin prijetno pihljalo. Ravno pravo ozračje za dramski prikaz največjih resnic krščanstva, katerih temelj je Božji Sin, njegova beseda, stopinje po njih. Gregorjeve so bile na pesku samostanskega dvorišča, a so imele veliko sličnega z Jezusovimi v današnji Sveti deželi. Tudi Gregor je, kot Jezus, pisal v pesek, ko je imel v mislih ozkoglede farizeje, zrl v vrh krošnje mogočne rdeče bukve, visokega zvonika večstoletnega frančiškanskega svetišča sv. Jakoba, v nebo, ki ga je ožarjalo zahajajoče sonce, v z zlatom posute vrhove kamniških vršacev, kamor planinca vabi misel: Gor, gor, še više od njih! Gregor je prikazal in ponazoril  vse raztežaje tega vzpenjanja od klečeplazenja po tleh, človeške pritlehnosti, žalostne, prav tragične resnice, kako ubog človeček sem, če v meni ni Boga, in kako močan, pripravljen poleteti v samo nebo, če je v meni Kreator vsega. Na izjemen presunljiv način. Od satanskega zalezovanja človeka, njegovega napuha, da bi bil kakor bog (adamistično prekletstvo še iz Edena), plazenja gor in dol po kotanjah človeškega bede do spoznanja: Jezus, samo Ti me moreš dvigniti, samo Ti me zares ljubiš, mi pomagaš v moji slabotnosti, me rešuješ, ko tavam po stranpoteh.

Pri tem je Gregor posegal po besednjaku sodobnega človeka, Slovenca, omenjal celo nekdanjega kamniškega župana, pa Francija Keka, filozofa Žižka, politika Jelinčiča  …. pa psihiatra Freuda, filozofa Nietscheja. Tistih, ki pišejo svoj evangelij. Tudi plesalci plesne šole Kazina iz Ljubljane so ga z zelo obiskano in doživeto prikazano sodobno predstavo  s stoli Oni na bližnjem mestnem trgu. Pa pripadniki verstva Hari Krišne z mimohodom in petjem mimo frančiškanske cerkve. Nihče jim ni branil, kdo jim je zares prisluhnil, je drugo vprašanje. Okrog 350 ljudi je zelo zavzeto umetniku igre Gregorju Čušinu, ki jih je močno prevzel s svojo že več kot tristokrat povedano umetniško samoniklo svetopisemsko pripovedjo, zgodbo.

P. Lavrencija je tako navdušil, da je začel razmišljati o tem, da bodo morali Kristusovi oznanjevalci ven iz cerkva. Tudi sam sem med predstavo premišljeval o tem, kajti pod rdečo bukvijo se je zbralo veliko več ljudi, kot pa se jih ob nedeljah pri maši v bližnji cerkvi. Tudi na mestnem trgu jih je bilo pri predstavi Oni več. Vse kaže, da bo treba resno razmisliti, kako najprej privabiti ljudi, nato pa jim na nov način spregovoriti o Jezusu. V jeziku sedanjega človeka, v besedah, ki mu bodo segle do srca, se bo ob njih zamislil, poglobil in spremenil, drugače ravnal, živel. Tudi s takšno izkušnjo, kot mi jo je po predstavitvi »svojega« evangelija povedal Gregor. Neko dekle mu je namreč dejalo: »Sedaj bom pa doma vzela od stare mame Sveto pismo in pri evangelijih pogledala, ali je res tako, kot si povedal, ali pa si si vse skupaj izmislil!«

Gregor si še daleč ni, je le povedal na način, lasten velikemu umetniku, pisatelju, predvsem pričevalcu. To, slednje, smo lahko tudi mi. Gregor nam je dal močan izziv, ravnal podobno kot Jezus, ko je šel med ljudi in jih učil drugačnega življenja kot zgolj po okostenelih zapovedih Stare zaveze, je to presegel z izjemnim posegom Boga Očeta v stvarstvo, med ljudi, ko je za njihovo odrešitev iz greha žrtvoval celo svojega Sina, Jezusa. Ali si to upamo tudi mi? Priznajmo, da se raje skrivamo (skupaj z duhovniki) za varnimi zidovi cerkva, svojih hiš, kakršnih koli bivališč. Kdaj si bomo, kot pripadniki Hari Krišne, upali oznanjati Kristusa po kamniških ulicah? Kot mladi povedati resnico o sebi ter svetu in stvareh okrog njih na svoj način, kakor so to mladi plesalci iz ljubljanske Kazine na mestnem trgu? Obojnim je treba priznati vsaj pogum. Gregor ga je v veliki meri, ko si je upal priti v Kamnik in na prostem, čeprav za »varnimi« zidovi frančiškanskega samostana podati »svoj« evangelij. Pogumen pa je bil tudi vodja programske ekipe Kamfesta Goran Završnik, da ga je povabil, je s tem veliko tvegal. Vsaj glede obiska. Ta je presegel vsa pričakovanja. Dr. Marjeta Humar, predsednica Društva sv. Jakob Kamnik, ki je z gostoljubnimi frančiškani pomagala pri organizaciji prireditve, se je nazadnje res lahko iz srca zahvaljevala izjemnemu gostu in hvaležnim in močno ganjenim obiskovalcem.

Prireditev pa je tudi pokazala, kako velike možnosti ima prelepo starodavno mesto med Starim in Malim gradom tudi za umetniške izpovedi in upodobitve, ki jih ima v glavi domiselni Goran Završnik in za pravo umetnost in umetniško besedo odprto Društvo sv. Jakoba Kamnik. Obiskovalci pridejo, če čutijo, da bo to dobro povedano, ravno zanje. Evangelij po Čušinu, njegovo videnje Jezusa in oznanjevanja njegovega nauka, je zagotovo. Zato je v Kamniku padlo na plodna tla. Tudi zaradi neustrašnega pričevanja Gregorja Čušina. Bog lonaj mu za to. Sedaj smo mi na vrsti. Kamničani in vsi verni Slovenci. Vsak v svojem okolju, na delovnem mestu, zunaj cerkve. Ali bo šlo? Z Jezusovo pomočjo, ob navdihu Svetega Duha bo. Če ne, bomo ostali na tleh zgolj človeškega. Tam, kjer je Gregor Čušin začel svoje umetniško videnje, pripoved. Do kam je segel, so videli je obiskovalci, še bolje poslušalci prireditve. Treba je bilo priti in videti, slišati in odnesti, začeti pričevati za Jezusa in njegov evangelij. Čušinov lahko postane tudi naš, moj. Nikakor pa ne psevdoevangelij, o katerem je bila tudi beseda po predstavitvi. Teh je vse preveč v Kamniku in drugje po Sloveniji. Lažnih prerokov in oznanjevalcev, krivih naukov in njihovih posnemovalcev. Sledimo pravim, Jezusu, in rešeni bomo. Že zdaj in za večnost. Gregor Čušin mu.
Ko sem Gregorjevo ženo Melito po koncu predstave oz. pričevanja vprašal, kje njen mož dobiva moč za tako izjemno in prepričljivo podajanje, je pogledala v nebo in dejala: "Od zgoraj!" 

Besedilo in fotografije: 
Jožef Pavlič