Med sprehodom na dan reformacije po meni dobro znanih gobarskih poteh razmišljam o slovenskih protestantskih knjigah in knjigah ta čas. Predvsem o slovenskih. Številnih sem vesel.

Nenadoma se ustavim, pogledam navzdol in … kar ne morem verjeti: naletel sem na pravo gobjo družino. Atija in mami, sinčka in hčerkico. Nekaj časa jih samo gledam, nato pokleknem in premišljujem, kaj naj naredim. Najprej okrog njih odstranim listje in zemljo, ki jih deloma zakrivajo. Vidim, da so zraščeni skupaj. Zares kot prava družina. Ugotovim: ločitev »staršev« od »otrok« ne pride v poštev! Če že, naj gre z mano vsa gobja družina. Če je ne bom vzel jaz, jo bo kdo drug. Najverjetneje pa bodo polži nadaljevali z gostijo, kajti jurčki so deloma že objedeni. Sicer pa najboljše kakovosti, trdi, da je kaj. »Ta črni,« bi dejal gobar France. »Ajdovčki.«

Previdno jih zasučem, da ne uničim micelijev, nato narahlo odtrgam, očistim in dam v košaro. Zelo skrbno, da jih ne bi poškodoval. Kljub temu se »hčerkici« odtrga glava. A nič ne de, za pričujočo fotografijo jo poveznem nazaj. Vnuka Filip in Zoja imata obilo dela z opazovanjem gobje družine, žena Marta pa najde primerno pleteno košarico zanjo. Da ji bo v njej udobno, dokler ne bodo šli v slast. Komu, še premišljujem.

Potem ko najdem še dva jurčka, se predčasno usmerim domov. Malo tudi zaradi tega, da bi kaj več zvedel o nesrečni smrti prevajalke Jasmine Rihar na Kreti. Začenja se že mračiti. Ravno primerno za premišljevanje, spominjanje in molitve za znane in neznane rajne osebe. Posebej na vse svete. Jasmina bo tudi med njimi.

Jožef Pavlič

 Foto: Jožef Pavlič