Sklanjam se k Tebi, Otrok. Sklanjam zaradi vsega, kar si naredil za ta svet in zame. Za svet, da bi bil bolj človečen in bolj Božji, zame, da bi spoznal, da si Ti edini moje upanje, rešitev in odrešitev. Naj bo še tako hudo, naj v meni orjejo še tako globoke brazde greha, nemira in razočaranj, divjajo silni viharji strasti in poželenja, vedno si Ti z menoj. Rešitelj in Tolažnik, Odpustitelj in Vodnik. Zato Ti polagam ta dar k nogam kot betlehemski pastirji – obljubo biti ves tvoj.

Nikdar Te ne bom zatajil, ker sem bil že od nekdaj v Božji zamisli in v tvojem varstvu, ko nisem vedel, ne kod in s kom. S Teboj sem vedno prišel na pravi cilj, do pravega spoznanja in rešitve. Ta je le ena: Ljubiti z močjo tvoje ljubezni. Odpuščati z velikodušnostjo tvojega usmiljenja. Reševati še tako zakrknjenega grešnika s tvojo voljo. Nikdar se ne naveličati prizadevati si za to, da bi bil boljši, kot se Ti nisi naveličal služiti Bogu in ljudem. 

Prišel si na svet, da izpričaš resnico: Le eden je, ki je vreden vse časti in slave – moj Oče v nebesih! Le ena je, ki je ljubila bolj kot vse matere – moja mati Marija! Le eden je, od katerega prihaja pravi navdih – Duh, ki veje med Očetom in menoj. 

Živimo iz tega in imeli bomo vse!

Jožef Pavlič 

( Iz zbirke meditacij Presečnice II)