Zgodilo se je v Sloveniji. Ne v brezdušnem New Yorku, hladnem Stockholmu, rasističnem Capetownu, marveč v enem izmed krajev naše lepe domovine. Uslužbenec Slovenske policije se je vozil domov, vesel, da je konec zahtevne službe, je bil v mislih že pri ženi in otrocih, v toplem in prijetnem domu. Kakor vsak dan je utečeno zavil v krožišče blizu doma, ko je s stranske ceste v krožišče zavil drug avtomobil in se zaletel v njegovo vozilo.

Ponesrečenec v prvem vozilu je bil še toliko priseben in pri močeh, da je segel po mobitelu, pritisnil prvo  številko, ki jo je imel napisano v njem, poklical sodelavca, mu na kratko povedal, kaj se mu je pripetilo, in ga prosil, naj mu pride pomagat. Očitno se je nanj najbolj zanesel, da bo to naredil. Sodelavec je takoj odhitel do kraja nesreče, kar precej oddaljenega od svojega doma. Med vožnjo je poklical prvo pomoč in policijo, ju obvestil, kaj se je zgodilo, povedal kraj nesreče. Ko je prišel tja, je sodelavec ležal v krožišču, tam sta bila tudi zaletena avtomobila. Ponesrečenec je bil še pri zavesti, je še lahko kolikor toliko govoril, se sporazumeval. Iz ušes mu je tekla kri. Sodelavec je poskrbel zanj in ga pokril z odejo.

Nato je stopil do avtomobila, ki je trčil v sodelavčevega, da bi videl, kako je z voznikom v njem. Ker ni bil v življenjski nevarnosti oz. pri njem ni opazil znakov hudih poškodb, mu je naročil, naj počaka na policiste. Ti so kmalu prišli, povprašali, kaj se je zgodilo, in uredili drugo potrebno v zvezi s prometno nesrečo.  

Čez čas je prihitela prva pomoč. Ponesrečenca so, bil je še pri zavesti, naložili v reševalno vozilo in ga odpeljali »na urgenco« v Ljubljano.

Njegov prijatelj je, preden se je odpeljal domov, povprašal policiste, ali jih je kdo opozoril na prometno nesrečo. Odgovor je bil: »Nobeden!«

Kaj nam razkriva ta primer prometne nesreče, ne da bi se spraševali, kdo je bil kriv za tovrstno nesrečo in zakaj, kajti to je zadeva pooblaščenih izvedencev. Izpričuje nam, da je ponesrečenec ves ta čas, odkar je poklical sodelavca in je ta prišel do njega, ležal na tleh v krožišču, pa mu nobeden od mimo hodečih pešcev ali mimo vozečih voznikov ni pomagal. Nobeden ni ustavil, poklical na pomoč, marveč so vsi hodili mimo kraja nesreče, ponesrečenca na tleh, se izogibali zaletenih vozil in obeh voznikov, se niso brigali, kako je z njima, kako hudo sta poškodovana. Če sodelavec ponesrečenca ne bi prišel, kolikor je mogel hitro do njega, bi lahko tam v najhujšem primeru celo umrl, ne da bi mu kdo pomagal. Še sreča, da je ponesrečeni voznik uspel priklicati sodelavca, ki tudi sicer rešuje življenja v gorah, na cestah, kjer se zgodi kaj zelo hudega. Kako bo s ponesrečencem, še ni jasno. Prvi znaki so zaskrbljujoči; po več dnevih hospitalizacije še ne čuti udov.

Kako smo Slovenci vedno bolj brezčutni, potrjuje praktična "vaja" ekipe 24 UR Inšpektor sredi Ljubljane, ki so jo pokazali na televiziji. Na več krajih v Ljubljani se je na območju za pešce nenadoma zgrudil moški. Tam, kjer so to lahko opazili številni mimoidoči ljudje. Kamera je posnela, kako so reagirali. Od tistih, ki so sedeli zunaj bližnjega lokala in je to gotovo kdo videl, mu nobeden ni pomagal. To sta naredila le ena ženska in moški, ki sta prišla mimo, ga tudi pravilno oskrbela. Posebej ženska je to znala. Obrnila sta ga na bok, mu podvila  nogo, ženska mu je celo podložila glavo.

Eden od mimoidočih pešcev se je, ko je bil že nekaj korakov naprej od »ponesrečenca«, obrnil, vzel mobitel, ležečega moškega fotografiral, nato pa odšel dalje.

Kaj to pomeni? Da lahko umreš sredi Ljubljane, vpričo ljudi, pa ni nikogar, ki bi sploh pomislil na to, da v resnici umiraš, ti v zadnjih trenutkih pomagal, vsaj skušal nekaj ukreniti, poklicati na pomoč. Res pa je, in to je bilo poudarjeno v vsestransko odlično pripravljeni oddaji (praktična »vaja« s človekom, ki se je nenadoma zgrudil, je bila le njen del), da je treba znati pomagati in da bi bilo zaradi tega, ker hitro pozabljamo to, zlasti pa, kako, treba obnavljati tečaje iz prve pomoči. Nestrokovna pomoč lahko povzroči več škode kot koristi.  

Je pa še drugo vprašanje: Ali postajamo Slovenci oz. smo že res tako brezsrčni in brezvestni, da nas "nesreče" ljudi okrog nas, resnične ali uprizorjene, pa tudi velike stiske in težave, na primer hude bolezni in trpljenje, ne ganejo več. Če je tako, naj nas vsaj božič malo "omehča". 
Res pa je, da je laže napisati položnico z denarnim zneskom za ljudi v stiski drugje, poklicati na telefonsko številko ob dobrodelni prireditvi, kot pa pomagati znancu, sosedu, župljanu, občanu v veliki stiski, nesreči, hudi bolezni. Tudi za to je treba imeti pogum. Včasih je treba dlje ali dolgo čakati, da pride mimo usmiljeni  Samarijan, ki je voljan pomagati. Menim, da imamo že vsi takšno izkušnjo. Lažjo ali bridkejšo.

Spodbuja pa zgled, ko sta gasilec iz Topol in medicinska sestra iz Suhadol, ker sta hitro in pravilno ukrepala, rešila življenje človeku, v katerega je pri delu na polju udarila strela. Takšnih ljudi si resnično vesel, so nam lahko luč, upanje in tudi tolažba v dneh, ko pričakujemo praznik vnovičnega rojstva Boga in Človeka, ki ga je bila sama pomoč, ljubezen in usmiljenje, nehvaležni in hudobni ljudje pa so ga pribili na križ. Bodimo vsaj mi boljši od njih!     

Pripomba: fotografija krožišča je zgolj simbolična, ni povezana s krajem prometne nesreče.