Logo MojaObčina.si

Komenda

DANES
27°C
18°C
JUTRI
29°C
17°C

700 LET SUHADOL IN ŽEJ, 600 LET NASOVČ

Praznovanja visokih jubilejev prvih omemb vasi Suhadole, Žeje in Nasovče v sedanji Občini Komenda v zgodovinskih dokumentih

Zgodovinar dr. Božo Otorepec v knjigi KAMNIK 1229–1979, zborniku razprav s simpozija ob 750-letnici mesta, v prispevku Iz najstarejše zgodovine krajev v kamniški občini na strani 38 omenja tudi najstarejše obletnice prvih omemb vasi v  pisnih virih v sedanji komendski občini. Občina Komenda, točneje povedano KS Komenda, KS Moste in KS Križ, so do leta 1998, ko je bila ustanovljena samostojna Občina Komenda, spadale pod Občino Kamnik.

Za Komendo piše: »V kraju je bil sedež prafare sv. Petra in njen župnik se omenja kot priča v neki listini za Vetrinj že med 1147 in 1154. Leta 1296 se omenja hospital v kraju, morda gre za hospital kasneje omenjenega malteškega reda. Leta 1403 je za dve desetini rečeno, da je ena v Mostah in druga v Križu, obe pa 'v šentpetrski fari johanitskega (= malteškega) reda v bližini Kamnika. Takrat se prvič omenja johanitski oziroma malteški red v tem kraju. Po njihovih upravnikih, imenovanih komendatorji, je kraj dobil kasneje tudi svoje ime, vendar to ni znano že za srednji vek.«

Otorepčeve ugotovitve je najprej v svojem referatu septembra 1998 na Glavarjevem simpoziju v Papeškem slovenskem zavodu (Sloveniku) v Rimu, nato v zborniku Glavarjev simpozij v Rimu, ki ga je leta 1999 izdala Mohorjeva družba Celje, dopolnil zgodovinar akademik dr. Jože Mlinarič. Pri tem se je oprl zlasti na pisne vire v Pragi, kjer je sam raziskoval. V prispevku Malteški red na Slovenskem na strani 20 piše: »Komenda pri Sv. Petru je nastala nedvomno v prvi polovici 13. stoletja in pred šesto križarsko vojno (1248–1254), in sicer pri cerkvi, ki je bila že sredi 12. stoletja župnijska, saj se tedaj omenja 'Altwinus de sancto Petro', leta 1163 pa se omenja župnik Ulrik.«

Kar zadeva malteške viteze (ivanovce, poimenovane po njihovem zavetniku sv. Janezu Krstniku), je na strani 21 zapisal, da »Osrednji državni arhiv v Pragi hrani listino z dne 21. februarja 1256, potrjeno tudi s pečatom koroškega vojvode in gospoda na Kranjskem, Ulrika III. Spanheima (1256–1269). Iz dokumenta je razvidno, da sta Henrik Svibenski (von Schärfenberg) in njegov oče prizadejala ivanovcem pri Sv. Petru veliko krivic in jim naredila škodo, česar se je Henrik pokesal, pa je zato kot odškodnino redovnikom in postojanki: 'domui sancti Petri nec non et domui sancte hospitalis ierosolimitani' podaril štiri kmetije v neposredni bližini Komende (Moste, 'Salchdorf').« Že na strani 18 pa je zapisal, da je »hospitale s. Petri« v komendi pri Sv. Petru omenjen leta 1296 v »papeškem desetinskem seznamu«. V teh hospitalih so ivanovci, odvisno od gospodarske moči svojih komend, v skladu s svojo nalogo, da skrbijo za popotnike in bolnike, oskrbovali od štiri do dvanajst bolnikov in revežev.

Moste so po tej Mlinaričevi ugotovitvi veliko starejše, kot je zanje zapisal Božo Otorepec. Namreč, da se v »znanih virih omenjajo prvič leta 1362, ko sta grofa Ulrik in Herman Celjska kupila od ljubljanskega meščana Tomaža Oglejca tri kmetije v Mostah (Prukk), od katerih je bila ena takrat nezasedena«. Mlinarič je ugotovil, da so Moste prvič omenjene v pisnih virih že leta 1256.

Vas Križ s pripadajočo posestjo je bila prvič omenjena že leta 1279 v »testamentu Filipa Španhajmskega. Verjetno je bil tu že takrat sedež zemljiškega urada oziroma županije, kot je to omenjeno v večkrat navedenem urbarju iz ok. 1400, ko je tu županil Vidac iz Križa.« Če to drži, potem so Križani »praznovali« 700. obletnico prve omembe svoje vasi že leta 1979.

Zelo stara je tudi Komendska Dobrava, ki se »omenja leta 1436 kot 'Dobrava v šentpetrski fari'«.  

Le malo mlajša je nekdanja Kapla vas, ki se »po mnenju M. Kosa imenuje kot 'Kappendorf' v velesovskem urbarju iz leta 1458, kar bi pričalo proti trditvi (župnika Viktorijana Demšarja, op. pisca prispevka), da je ime kraja v zvezi s kapelo«.

Ostala naselja v sedanji komendski občini v ohranjenih srednjeveških virih niso omenjena. Podboršt, Mlaka, Gmajnica, Gora, Klanec, Potok in Breg so mlajšega datuma.

Kako je bilo s Suhadolami, Žejami in Nasovčami?

Suhadole so v zgodovinskih virih prvič omenjene leta 1322, ko je »Hedvika Planinska s Smlednika prodala kamniškemu meščanu Ulriku desetino v Suhadolah v komendski fari. Tudi sicer je smledniško gospostvo imelo dve kmetiji v Suhadolah, ki se omenjata v listini iz leta 1400«, piše Otorepec na strani 38 omenjene knjige.

Čisto lahko, da so bile zapisane kot »Salchdorf« v že omenjeni listini z dne 21. februarja 1256, ki jo hrani Osrednji državni arhiv v Pragi, vendar domačin pesnik, pisatelj in literarni zgodovinar prof. France Pibernik, v knjigi Suhadole, kratka kronika kraja, 1322-2000, ni trdno prepričan. »Ponemčenega imena vasi Salchdorf sicer ne moremo imeti za ponemčeno poimenovanje Suhadol (Impruck je domnevno Moste), podatek je za nas lahko pomemben samo posredno v zvezi z domnevo, da so sredi 13. stoletja v komendskem okolju že obstajale strnjene kmečke naselbine,« je zapisal na 12. strani knjige Suhadole. Dalje ugotavlja: »K domnevnemu obstoju vasi Suhadole v 13. stoletju lahko nekaj prispeva podatek, povezan s samostanom Bistra, kamor je, če smemo upoštevati poznejše zapise, spadalo troje suhadolskih tlačanov. Dr. Jože Mlinarič namreč omenja v letu 1260 bližnje Topole in sosednjo vas. Ta sosednja vas bi bila edino lahko Suhadole.

Četudi Suhadole v 13. stoletju še niso omenjene z imenom, smemo z veliko verjetnostjo domnevati, da so tudi Suhadole, če upoštevamo splošni razvoj slovenskih vasi v 12. in 13. stoletju, v letu 1260 kot naselje že obstajale. Naselitveni naris vasi kaže, da je vas nastajala kot izrazit primer koloniziranja, torej načrtno. To je vidno v temeljni razporeditvi stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, kakšna se je obdržala do prve svetovne vojne.«

Za Suhadole torej trdno drži, kar je na začetku poglavja KRATKA KRONIKA KRAJA pri letnici 1322 zapisal France Pibernik: »Prvo neposredno dokumentirano omembo kraja najdemo v listini, datirani z dne 2. oktobra 1322, s katero je Hermina s Planine, skupaj s sinovoma Henrikom in Ulrikom, prodala za 29 mark oglejskih denaričev kamniškemu meščanu Ulriku Vrku (Wrken) in njegovi ženi Diemoti desetino 12 hub v Suhadolah pri fari Komenda (ainen czehenten… der da ze Suchoedol in der pfarren von Sand Peter gelegen ist dez czwelf huben sint), ki jo je doslej imel v fevdu Rapot Šravaz (der Rapotz der Schrawazz), ki je to desetino pred častivrednimi ljudmi vrnil Planinskim.

V listini je med drugim omenjeno, da je bilo takrat v Suhadolah najmanj 12 kmetij. Pergament se nahaja v Arhivu republike Slovenije, napisan je v stari nemščini, pisar pa je uporabil malo karolinško pisavo, ki ne pozna velikih črk. /…/ Iz dokumenta je med drugim razvidno, kako izrazito je bila vas že razvita, premogla je najmanj dvanajst kmetij, značilno je tudi, da kmetje še niso bili imenovani z imeni, da so posebej omenjeni čebelarstvo in ovčjereja ter pridobivanje lanu, pač zaradi izdelovanja platna, ki je bil osnova za sešivanje oblačil. Po svoje je zanimiva omemba neobdelane zemlje.«

Pa si podrobneje poglejmo začetek besedila tega zanimivega dokumenta: »Gospa Herburga iz Planine in Henrik ter Ulrik, njena sinova, izpričujemo in naznanjamo s to listino vsem, ki jo bodo brali ali slišali brati, zdaj ali v bodoče, da smo prostovoljno in hote ter enodušno in s soglasjem ter podporo in dobro voljo vseh naših dedičev prodali kamniškemu meščanu Ulriku Vrku in njegovi ženi Diemoti ter njunim dedičem, hčeram in sinovom za devetindvajset mark oglejskih denaričev, ki smo jih dobili v celoti izplačane na roko, desetino od dvanajstih kmetij, ki smo jo pridobili od Rapotza Schwarza in leži v Suhadolah v župniji sv. Petra (der da ze zuchoedol in der pharren von sand peter gelegen ist dez tzwelf huben dinnt), in so z vsem pripadajočim, s panji, ovcami, prašiči, kokošmi, lanom, rovti, gmajnami, z vso obdelano in neobdelano zemljo, naj se imenuje kakorkoli, v pristni fevd, da bi ga posedovali večno in za stalno.«

Pomembno je tudi, kako je bila napisana ta listina: »Listina je napisana in izdana potem, ko je minilo po Kristusovem rojstvu tisoč in tristo let, v dvaindvajsetem letu zatem, prvo soboto po dnevu dobrega svetega Mihaela.«

Naj omenimo še to, da so prvotno kmetje podložniki iz Suhadol pripadali graščakom v Smledniku; smleški grajski gospodje se omenjajo vse do 19. stoletja. »Prvič je Smlednik imenovan v isti listini 15. marca 1370, ko graščak Nikolaj Gamberški v posebni listini izpričuje, da je njemu in sinovom ter hčeram grof Herman I. Celjski podelil v fevd tri hube v Dobruši pod Smlednikom, dvor v Suhadolah (ain hof ze Zuchoedol) ter desetino v Suhadolah tri dele od 12 hub (und den zehent daselbe alle dreu tail von zwelf hueben) …«

Ime suhadolskega kmeta je prvič omenjeno v listini z dne 6. septembra 1400, izdani v Kranju. »V njej grof Herman I. Celjski izjavlja, da se odreka odvetščini (vogtrecht) od dveh hub v vasi Suhadole, na katerih sta 'sedela' Janez Kralj in Martin (von den zwayn huben… in dem dorff ze Suchodol gelegen, da auf der ayn Janez der Kunig und auf der anderen Martin gesezzen sind), ki jih je samostan Bistra pri Vrhniki imel v Suhadolah in od katerih je omenjeno odvetščino plačeval v gospostvo Smlednik«.

Suhadolčani, vulgo Skadovci, smo prof. Piberniku res lahko zelo hvaležni za te in druge podatke v njegovi knjigi Suhadole.

Zelo pa tudi rajnemu ljubiteljskemu arheologu Miranu Bremšaku z Mlake pri Komendi, ki je prvi »spomladi 2000 v severnem profilu izkopa gradbene jame na parceli št. 899/3 k. o. Suhadole (lastnica Ana Petrič) opazil velik temnejši lijakast vkop« (Občina Komenda, življenje od kamene dobe do danes, str. 44.) Odkril je rimski vodnjak z izjemno bogatimi najdbami celo iz prvega stoletja po Kristusu.


Vaščani Žej,kot tudi Nasovčani, pa bodo morali še najti svojega zgodovinarja, ki bo raziskal zgodovino njihovih vasi. Zaenkrat za obe velja, kar je zapisal zgodovinar dr. Božo Otorepec v prispevku Iz najstarejše zgodovine krajev v kamniški občini.

Pri Žejah takole: »Bližnje Žeje (pri tem misli na sosednjo vas Suhadole, opomba pisca prispevka) se omenjajo prvič tudi leta 1322. Takrat je vitez Konrad iz Velikovca prodal mekinjskim nunam svojo kmetijo v Žejah. Tudi Gerloh s Kolovca je 1344 podaril za nečakinjo, ki je bila nuna v Mekinjah, samostanu po eno kmetijo v Loki pri Mengšu, v Žejah in v Preserjah. Štiri leta kasneje je tudi Gal z Galenberga poklonil nunam kmetijo in kmeta Erka v Žejah.«

Nasovče so prvič v zgodovinskih virih omenjene leta 1422: »Leta 1422 je grof Herman Celjski podelil vitezu Frideriku Ravbarju od nekdanjih ortenburških fevdov poleg dvora v Nemški vasi tudi kmetijo 'v Nasovičah (Nassawicz) v cerkljanski fari'. Urbar zemljiškega urada Naklo iz leta 1498 navaja v kraju 'Nassowitsch' štiri kmetije, dve je imel Jurij Lap, eno Tomaž Lap in eno vdova Mihe 'Gollowichta'.«

Pri Nasovčah preseneča, da naj bi nekdaj spadale v cerkljansko župnijo. Ne vemo, ali gre za napako ali ne. Resnica pa je, da se je v Nasovčah ohranilo izročilo o tem, da ime izvira iz zavesti vaščanov, da je ta vas »naša«, ne »laška«. Tako naj bi jo poimenovali za razliko od sosednjih Lahovč, pri katerih že ime pove, da so pripadale Lahom, torej romaniziranemu prebivalstvu, je vas dobila ime po nekdanji rimski naselbini. Že iz rimskih časov je znano, da je bila tukaj opekarna. Na njivi Kalvarija so arheologi našli številne najdbe. Nasovčani so se zavestno, da bi se ločevali od »Lahov«, tako poimenovali. Vasi so rekli: Našovče, Nasoviče in Nasovče, kar je obveljalo do danes. Peter Pavel Glavar jih je v svojem Statusu animarumu leta 1756 pisal: Naschowitsch. Med njimi in Lahovčami je tudi sedanja meja med dvema novima občinama in tudi župnijama: Komenda in Cerklje na Gorenjskem. Nasovče spadajo v Občino Komenda (prej so v Občino Kamnik), Lahovče pa v Občino Cerklje na Gorenjskem. Nasovče so v komendski župniji, Lahovče pa v cerkljanski.

 

Kako bodo Suhadolčani (Skadovci), prebivalci Žej in Nasovčani praznovali svoje okrogle jubileje?  

Suhadolčani s tem ne bodo imeli težav, že razmišljajo, kako bi to naredili, saj imajo do 2. oktobra, na katerega datira listina 1322 v Arhivu republike Slovenije, še dovolj časa. Možen kraj bi bila lahko, po dogovoru z župnikom Zdravkom Žagarjem, cerkev sv. Klemena, kajti pred 700 leti verjetno ne bi bilo vaščana, ki ne bi hodil vanjo, kadar bi bila v njej maša (prva gotska cerkev v Suhadolah je omenjena leta 1526), lahko pa tudi zatravljeni prostor v bližini ali dvorišče pri Bezlovih, kjer so bile nekdaj zelo obiskane prireditve Nocoj je pa en lep večer. Domačin, Peter Pibernik, bi zbral Fante iz treh vasi, da bi peli, cerkveni ključar Ferdinand Lah bi predstavil bližnjo podružnično cerkev, poznavalec znamenite krajane, med njimi kartografa Ivana Selana in pesnika in pisatelja ter literarnega zgodovinarja prof. Franceta Pibernika, pa tudi številne duhovnike iz te vasi, med njimi dr. Petra Laha, predavatelja na znameniti papeški univerzi Gregoriana. Seveda tudi zelo dejavno Športno društvo Suhadole, ki beleži lepe uspehe. K organizaciji dogodka bi veljalo pritegniti vaški odbor, nekdanjo občinsko svetnico in skrbnico Povudnikovega znamenje Klaro Berlec, »legendo« suhadolskega športa Klemena Pibernika in njegovo ženo nekdanjo učiteljico Stano, Pibernikove (Bezlove) in še koga. Najti bi bilo dobro zunanji razlog za slovesnost. Mogoče blagoslovitev obnovljenega Sršenovega znamenja, pa igrišča sredi vasi, kjer se igrajo otroci in ob tem srečujejo starši. Prav bi bilo, da bi premislili, kaj narediti z izjemno knjižno dediščino okrog 70 del pisatelja Franceta Pibernika. Mogoče bi bilo še najprimerneje, da bi ob tem jubileju, ko je napisal knjigo Suhadole, prav njemu odkrili spominsko ploščo na rojstni hiši ali kateri drugi, povezani z njegovim življenjem, mladostjo v Suhadolah in deli? V letu, ko bo Kamniški zbornik objavil obsežen zapis o njem. Beseda bo gotovo tudi o dveh nekdanjih mlinih in kovačiji v vasi, stari poti do vasi Žeje, za katero bi bilo prav, da bi se obnovila, poplavah reke Pšate, odličnih smučarskih skakalcih, pa tudi Mlinčkih.

Teže bo z Žejami, kajti okrogla obletnica prve omembe vasi je že mimo (Listina 1322, 16. aprila v AS, Mek.), a pomembno je, da je jubilejna slovesnost še v tem letu. Mogoče bi bilo dobro, da bi ob tem obnovili svojo lepo kapelico Svete družine, ki že močno kliče po tem posegu. Domačin podžupan Igor Štebe je že izrazil pripravljenost, po vsej verjetnosti bodo tudi drugi vaščani. Zadnja lepa slovesnost ob njej 26. septembra 2004 spodbuja k temu. Lahko pa se bo podžupan Štebe z vaškim odborom in drugimi vaščani domislil česa drugega. Vsekakor bi bilo škoda, da bi zamudili visoko obletnico in z njo dogodek, ki ga bo mogoče praznovati šele čez sto let, ko bodo Žeje stare že 800 let. Prav bi bilo, da bi se ob tem pogledalo širše v zgodovino vasi in njene okolice, kjer naj bi nekdaj po izročilu na lokaciji z imenom Na Grobljah stala »stara cerkev« (bila naj bi prva v komendski župniji), najdbah iz rimskih časov na tem kraju in drugje, mimo vodeči rimski cesti pa tudi pobojih Neslovencev po drugi svetovni vojni na dveh krajih v bližini vasi. Ne smemo pozabiti tudi na t. i. žejski oltar oz. kapelo sv. Frančiška Ksaverija, prizidano k moščanski podružnični cerkvi sv. Boštjana, ko Žeje nimajo svoje cerkve. Žejci se bodo gotovo, kot so se vedno doslej, izkazali s tistim, s čimer se ponašajo. Posebej kot uspešni podjetniki, med katerimi izstopa sloveče Tesarstvo Štebe.

To velja tudi za Nasovče, pri katerih listina 1422 datira 24. maja, je bila nekoč v Arhivu dvorne komore na Dunaju, sedaj pa je v Arhivu republike Slovenije. Zunanji razlog za njihovo praznovanje bi bila lahko blagoslovitev urejene poti skozi vas (kanalizacije). To bi lahko ob domačem župniku Zdravku Žagarju opravil veliki rojak ljubljanski stolni prošt Jožef Lap. Posebej še, ker se njegovi predniki omenjajo že leta 1498 v urbarju zemljiškega urada Naklo. Ker ima izvrsten spomin, bi lahko povedal veliko iz polpretekle zgodovine vasi. Za dober kulturni program pa se ob pevki in organistki Špeli Burnik, vešči organizatorici Danici Zmrzlikar, zlasti pa izjemnih instrumentalistkah sestrah Juvan ni bati. Le vaški veljaki pod vodstvom Štefana Dornika, Ivana Maleša, Marjana Kerna in drugih morajo pred tem reči svojo besedo, najti primeren prostor. Mogoče spet pod Liparjevim toplarjem? Gotovo bodo ob tem obudili tudi spomin na odličnega rezbarja Lovrenca Erzarja (Slanovčevega Voranca), rojaka škofa Jožefa Kvasa, Žimantov mlin in Martinovčevo kovačijo, ki sta, žal, zastala in utihnila. Ni pa še spomin na pripoved o psu, ki ni bil volk, dveh delih vasi, Nasovčah in Budni, strašnem požaru, odvzeti zemlji velikim kmetom, vaških gobarjih, pa tudi domačinih, ki so bili strah in trepet vaščanov. Ženske bodo še posebej spregovorile o pletenju vencev iz krempeljcev za okrasitev mlajev in župnijske cerkve; mogoče celo pokazale, kako se to dela. Nasovčanom se bodo pridružili »pobrateni« vaščani sosednjega Brega, s katerimi jih povezujejo tesne vezi in pomoč drug drugemu.

To je le nekaj predlogov. Kaj in kako bodo praznovali, bodo presodili vaščani Suhadol, Žej in Nasovč sami. Poglavitno je, da ne zamudijo svojih okroglih jubilejev. Časa imajo do konca letošnjega leta.

 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi