Opazila sem, da ljudje podcenjujejo Ameriko, češ da je preveč skomercializirana in da ni kaj videti. In se že takoj odločijo, da tja ne želijo potovati.  Na pot smo se štirje v skupini odpravili avgusta, ko so letalske karte najdražje. Pot je trajala skupaj 36 ur (z vsemi prestopi in vključujoč 8-urno čakanje in spanje v spalnih vrečah na letališču). 9 ur časovne razlike s Slovenijo. Vožnja  po nabito polni sedempasovnici z najetim avtom je bilo eno izmed razburljivejših dejanj v mojem življenju. V Los Angelesu smo obiskali plažo Venice Beach. Trgovine, množica ljudi, ogromno uličnih ustvarjalcev, zabavljačev.  Kopalcev ni bilo veliko. Morje zahodne obale je namreč zaradi hladnih tokov malce sveže. Ampak sem vseeno poskusila. Nimaš ravno vsak dan možnosti, da se skopaš v Tihem oceanu. Peljali smo se po Rodeo drive, Beverly Hills, kjer sem, priznam, zavzeto pogledovala in upala, da  srečam kakega znanega igralca.  Obiskali smo filmski studio in tematski park Universal Studios v Hollywoodu, kjer smo se popeljali skozi prizorišča snemanj velikih uspešnic, kot so Jurski park, Hitri in drzni, Mumija... Vožnje so bile razburljive, posebni efekti naravnost osupljivi. Obiskovalci smo bili del filmov. Dobesedno. Ko vidiš, kaj vse je sposoben človek ustvariti in naumiti… Pot smo nadaljevali proti jugu – San Diego.  Mehiški pridih, letalonosilka, staro mestno jedro in živalski vrt, ki je od vseh vrtov po svetu izjemen, saj so domovi živali neverjetno približani njihovim naravnim habitatom. In eden izmed redkih, kjer smo celo videli veliko pando, polarnega medveda in galapaške želve velikanke. Iz San Diega smo se odpeljali proti notranjosti. Mimo puščave Mohave, kjer je bilo »prijetnih« 50 st.. In opozorilo na mobilnem telefonu, da je v bližini peščena nevihta. Dolgočasno res ni bilo. Iz Californie smo prišli v zvezno državo Arizono. Dežela Grand Canyona. Pogled iz ene izmed razglednih točk na robu pečine na mojstrovino  ki jo je ustvarila reka Kolorado je res fantastičen. Težko opisati z besedami. Prelivanje vseh teh barv, slikovite skalne ožine, zapletenost pokrajine. Naslednji dan smo se odpeljali proti zvezni državi Nevada. Prečkali smo enega izmed najbolj vročih krajev na svetu, puščavo Death Walley. Vožnja po osamljeni puščavi in hribovitih odročnih pokrajinah kjer redko naletiš na kakšen avtomobil se je nadaljevala do poznega večera. Na neki točki se je po osamljeni pokrajini na vznožju odkril pogled. Videli smo milijonsko mesto samega blišča, lučk, svetlobe. 10 min smo v avtu dobesedno strmeli in se spraševali, ali je sploh možno, da kaj takega obstaja na tem svetu. In prispeli smo v Las Vegas. Le kdo se spomni, da  si postavi zlati hotel sredi Vegasa? Trump seveda. Vsak hotel ima svojo igralnico in svoj nakupovalni center. V igralnici v hotelu Bellagio sem, po nevem kakšni sreči,  na ruleti priigrala kar nekaj dolarjev. In jih že isto uro zapravila za nesramno drage pijače. Denar more krožiti. Vročina v Vegasu. Ura 2.00 ponoči in zunaj 39 st. V naslednjih dneh smo pot nadaljevali proti San Franciscu. Vmes smo se ustavili v narodnem parku Yosemite, kjer je čudovita pokrajina inspiracija za poglobljeno razmišljanje o zmožnostih narave. Na cesti se nam je približal medved. Očitno je zavohal tiste moje pistacije. Ampak se je vse dobro izteklo. Ko smo prišli v San Francisco je bilo 18 stopinj. Mi pa v kratkih hlačah.   Ko smo si prvi večer s puncami kupile vsaka kos pice, smo jo na poti iz hotela do mesta že razdelile. V mestu je namreč največ brezdomcev, kar sem jih kdajkoli in kjerkoli kdaj videla. In čisto vsak pride do tebe in te prosi za hrano in denar. Ampak se hitro navadiš. Alcatraz, Golden Gate Bridge, morski levi, ki se sončijo na obali, nočno življenje. Nekaj posebnega. Ko smo šli po kitajski četrti in ko sem videla, kaj vse so Kitajci sposobni skuhati in speči. Ne vem, če bom kdaj še šla v kitajsko restavracijo... Avtocesta Highway 1 iz San Francisca proti LA slovi kot ena izmed najlepših cest na svetu. In zasluženo. Kakšna pokrajina. Ogledali smo si še Santo Barbaro, kjer sem se spomnila nadaljevanke iz otroških dni. Če povzamem – denar je letel iz rok, da niti nisem vedela kako in kdaj, hrana niti ni bila tako slaba (pred potovanjem sem namreč na netu poiskala zdrave verige fast foodov in restavracij), ljudje izjemno prijazni in odprti, narava neverjetna. In še se vrnem.

Eva Žunkovič