V obdobju začetka leta se običajno delajo analize za preteklo leto, v društvih potekajo občni zbori in se snujejo plani za tekoče leto. Omenijo se tudi dogodki, ki so zaznamovali pretekla obdobja.

Za ŠD Apače je to zagotovo bila zadnja tekma v spomladanskem delu, ki je bila junija. Nosila je posebno simboliko, nabita je bila s čustvi in na navijačih, simpatizerjih, igralcih, trenerjih ter upravnem odboru društva pustila svoj pečat. Kapetan članske ekipe, Aleš Predikaka, se je namreč odločil, da prekine aktivno igranje v ekipi.

Nekaj dni po tekmi si nisem mogel kaj, da ne bi Alešu pisal in ga prosil za kratek intervju. Ko je potrdil, sem mu poslal nekaj kratkih vprašanj, na katere sem v izredno kratkem času dobil kratke in jedrnate odgovore. V njih je prepoznati pripadnost, motiviranost, čut do sočloveka, borbenost, tekmovalen duh, roko, ki je vedno na voljo za pomoč, veliko srce ... Naj besede povedo svoje.

1. Kako dolgo si bil aktiven član ekipe ŠD Apače?
V ŠD Apače sem bil aktiven od leta 1996. No, vsaj od takrat imam doma shranjeno sliko, šlo pa je za prvo prijateljsko tekmo proti ekipi iz Podvinc.

2. Kako dolgo si nosil kapetanski trak?

V članski ekipi sem bil kapetan najbrž več kot 10 let, v času mlajših selekcij pa občasno, kajti trak je ponavadi dobil kdo izmed starejših kolegov. Točnih informacij nimam.

3. Kaj te je motiviralo, da si pustil toliko časa v »jami«?

Vsekakor dobra družba in ekipa, s katero so občasno prihajali tudi vidnejši rezultati, tako na tekmovalnem področju kot tudi pri sami urejenosti društva.

4. Hitra primerjava obdobja tvojega začetka in sedanjega stanja?

V času, ko smo bili otroci, nas je zanimal šport – v Apačah je bil zagotovo na prvem mestu nogomet in čutila se je nekakšna pripadnost domačemu klubu. V naših otroških letih smo se veliko družili, posledično razvili ogromno prijateljstev, ki so se obdržala vse do danes in verjamem, da bodo ostala za vse življenje. Danes tega na žalost več ni, otroci so zasvojeni z moderno tehnologijo. Tisti, ki pa še igrajo nogomet, pa ga ne igrajo zaradi druženja ampak zaradi denarja. Tukaj se to ne bi smelo dogajati. Prijateljstva ostanejo, denar pa ponikne ...

5. V času tvojega aktivnega igranja se je v ekipi zamenjalo veliko generacij in obrazov. Kako je to vplivalo nate kot osebnost?

Seveda sem hvaležen vsem skupaj in vsakemu posebej za lepe trenutke in tudi tiste bolj grenke, ki se v tako dolgem obdobju zgodijo. Ob toliko različnih karakterjih spoznaš, da vedno ni vse tako kot si predstavljaš. Pa vendar te tako pozitivna kot negativna izkušnja naredita še močnejšega. Iz vseh teh dejavnikov sem se vedno poskušal kaj naučiti, kar pa verjetno predstavlja mojo osebnost v tem trenutku.

6. Vemo, da si vedno igral s srcem in se boril do konca. Verjetno je tak tvoj karakter. Sklepam, da se tudi v življenju nasploh ne predaš?

Kot sem že omenil, pridejo v življenju lepi in tudi slabi trenutki. Vsekakor sem bolj borben tip človeka, znam prenesti poraz, vendar boja nikoli ne predam. Tako je veljalo na igrišču in takšen sem nasploh v življenju.

7. Kakšen je tvoj življenjski moto?

Spoštuj ljudi okrog sebe, ker ti bodo v težavah pomagali.

8. V zadnjih letih si v življenju prestopil pomembne stopničke. Postal si mož in sedaj oče, del srca pa bo verjetno še vedno namenjen tudi športu, ŠD Apače in vsemu okrog tega?

Ja, v tem obdobju se je zgodilo kar precej sprememb v življenju. Iz mulca, ki je redno obiskoval diskoteke, sem se spremenil v družinskega človeka, moža in očeta, kar mi je v velik ponos in tega ne bi zamenjal za nič na svetu. Vsekakor bom tudi ostal član ŠD Apače. Najverjetneje več ne na igrišču, ampak kakšna aktivnost v okviru društva se bo pa zagotovo še našla.

9. Kaj bi kot izkušen nogometaš in zrel športnik ter osebnost svetoval mlajšim generacijam, ki prihajajo?

Odložite moderno tehnologijo, ker je boste skozi življenje imeli dovolj in pridite na igrišče. Z moderno tehnologijo se družite s predmetom – na igrišču se boste z ljudmi!

 
Ne morem pa izpustiti besed, ki mi jih je Aleš namenil na koncu. Citiram: »Glede napisanega je bilo predvsem iz srca in to sem dejansko jaz. Drugo nimam kaj dodati. Ko sem pisal, sem dejansko tudi na tebe pomislil – v pozitivnem smislu oziroma v podobnosti. Sam sem tudi pubecom dostikrat rekel: „Takšni, kot ste na igrišču, ste tudi v privat življenju. Če ne grizeš na igrišču, ne boš grizel v življenju. Če hinaviš kolega na igrišču, ga boš tudi v gostilni za šankom. Tako pač je.“ Ampak hvala bogu, da nismo vsi enaki – in še bolje: hvala bogu, da smo si določeni tudi podobni.«

Velike besede, si upam trditi po tem, kakšno vsebino sem dobil od Aleša v teh vrsticah. Včasih se sploh ne zavedamo, kakšnega človeka imamo ob sebi in kaj vse lahko od njega dobimo.
Lani junija smo se Alešu zahvaljevali za vsa ta leta, ko je pisal zgodovino mladinskih in članskih ekip v društvu in s tem zgodovino društva, kamor se je zapisal kot eden pomembnih členov v tej verigi, brez katerega le-ta ne bi bila tako trdna.

V nadaljevanju lanskega leta skorajda ni bilo tekme ali družabnega dogodka, na katerem Aleš ne bi bil prisoten. Tudi sedaj ni nič drugače in tako sam pri sebi pomislim: »Se počasi vrača na zelenice?«