Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
6°C
JUTRI
24°C
8°C
Oceni objavo

Kolesarsko društvo Apače – ko je um na preizkušnji

Leto 2018 je bilo pomembno za mojo rekreativno triatlon pot. Kot pri vsaki stvari, velja tudi v triatlonu, pa čeprav delaš le na rekreativni ravni, pravilo: koliko vložiš, toliko dobiš.

V preteklem letu zaradi službenih in osebnih obveznosti žal v samo pripravo nisem vložil toliko kot bi lahko oziroma moral. Kljub temu da se je to poznalo na samih tekmah, je bilo leto 2018 eno mojih najpomembnejših, saj sem samemu sebi marsikaj dokazal in prišel do zaključka, da so določene meje res le v glavi. Z umom pa jih lahko prestavimo mnogo dlje kot si sprva mislimo. Iz te ugotovitve izhaja tudi naslov članka.

Prva tekma je bila v mesecu juniju na Ironman razdalji. Kot običajno smo povezali družinski dopust in tekmo ter tako združili prijetno s koristnim.

Za Ironman tekmo 2018 sem izbral tekmo v francoski Nici. Dva dni pred tekmo smo na poti v Francijo naredili ovinek v Italijo in preverili, če je stolp v Pisi res nagnjen. Občudovali smo tudi lepoto petih obmorskih vasic Cinque Terre, ki so pod Unesco zaščito, pred samo tekmo pa smo dodobra spoznali Nico in okolico.

Tekma v Nici je bila posebna zaradi značilnosti svojih tras: 3,8 km plavanja v sinji modrini Azurne obale, 180 km kolesarjenja iz Nice v okoliško hribovje nacionalnega parka Gordon, kjer je potrebno premagati 2000 m višincev (najdaljši klanec je dolg 21 km, vseh klancev pa je slabih 35 km) ter maratonski tek ob Azurni obali in promenadi Nice, dolg 42 km.

Ko veš, da nisi optimalno pripravljen, se cilji določijo drugače in ubere se druga strategija. Cilj je preživeti in doživeti sekunde, ki se jih ob prečkanju ciljne črte ne da opisati.

Pred štartom je bilo počutje dobro in sproščeno. Kar hitro, že po dvajsetih minutah plavanja, pa so se začele težave, za katere kar dolgo nisem našel odgovora. V prsih me je spremljala močna bolečina, občutena kot pritisk, ki je bil tako močan, da je ritem plavanja bil popolnoma moten. Zaradi težav se mi je v mislih porajala tudi misel o odstopu, vendar je tukaj nastopil um, ki se je odločil, da vztraja do konca.

Utrujen zaradi težav sem sedel na kolo in nadaljeval. Tukaj je šlo vse po planu, ravnin je bilo zelo malo, vzpone sem oddelal previdno, na spustih sem poskusil nadoknaditi in morda na določenih mestih celo preveč tvegal, da bi nadoknadil povprečno hitrost.

Na koncu je sledil še maratonski tek z 42 km razdalje. Prvih 10 km sem osvojil brez težav, potem pa se je ponovno pojavila bolečina v prsih, ki so jo spremljale težave z dihanjem. To me je prisililo, da sem na vsakih nekaj 100 m ubral hitro hojo, da sem predihal in tako nadaljeval do konca. Na teku sem si poškodoval tudi ahilovo tetivo in poškodba me je še dolgo spremljala. Tudi iz tega sem se ogromno naučil: delati je treba sistematično, redno in dovolj.

Ko sem ob progi zagledal družino in slišal hčer vreščati: »Ati, gremo! Smo Kaučeviči ali nismo,« nisem mogle drugega, kot da sem šel dalje. Ironman tekma je srčen šport, tekmovalci vzpodbujamo eden drugega, vsak želi drugemu dobro, ne glede na leta, nacionalnost, barvo kože …

Za to tekmo sem potreboval dobrih 14 ur. Daleč od željenega, vendar nisem pričakoval boljšega rezultata od 12 ur in 30 minut. Žal so zgoraj naštete težave zadevo podaljšale. Na tekmi je sodelovalo več kot 2000 tekmovalcev, moja uvrstitev je bila tokrat  v zadnji tretjini. Po nadaljnjih analizah sem ugotovil, da je bil krivec prehlad pred tekmo, čeprav me prej ni motil in ga nisem čutil v tolikšni meri.

Potem sem se do konca leta udeležil še dveh Ironman tekem na polovični Ironman razdalji: 1,9 km plavanja, 90 km kolesa in 21 km teka.

Septembra je bila v Kopru na vrsti prva slovenska polovička pod okriljem svetovne Ironman federacije. Odlično izpeljana tekma s strani organizatorja, pohvala Primorcem in kapo dol, da so bili kos takšni organizaciji.

Plavanje je potekalo z obale v Kopru po Koprskem zalivu, sledila je čudovita trasa s 1300 m višinci in najdaljšim klancem na Črni kal, del trase pa smo vozili tudi mimo Ankarana in po Italiji. Čudovit tek je potekal po Kopru in okrog njega, potem pa ob morju do Izole in nazaj. Na tej tekmi sem še vedno imel težavo z ahilovo tetivo, ki me je spremljala že od junija, zato sem tekmo dojemal kot dober trening in tridnevno potepanje po čudoviti slovenski obali.

Druga polovička je bila oktobra na španskem otoku Mallorca v kraju Peguera in njegovi okolici. Bila je podobna zgradba terena kot v Sloveniji, plavanje v morju, kolo s 1100 m višincev in polmaraton po mestu z nekaj 100 m višincev. Bil je odličen trening in teden dni spoznavanja lepot tega prekrasnega otoka, na katerega se še nedvomno vrnemo.

Nauk preteklega leta je zame ta, da se ne smemo bati spustiti v nekaj, česar si močno želimo, kljub temu da vemo, da na to nismo popolnoma pripravljeni. Če se odločimo, da to izpeljemo, bomo to izpeljali tako ali drugače.

Priprave za leto 2019 sem začel takoj in bolj sistematično. Cilji so tokrat višji, vendar realni. Prvo tekmo planiram v maju na polovični Ironman razdalji, čez poletje vsaj eno tekmo izven rednih Ironman in Chaleng serij, v jesenskem delu pa septembra kontrolno tekmo v polovični razdalji in oktobra tekmo v Ironman razdalji, od katere pričakujem največ letos. Delal bom v smeri, da bo moja forma takrat najvišja.

Vsega naštetega pa v takem obsegu ne bi zmogel delati in doživljati brez številnih sponzorjev. Največ jih je ravno iz lokalnega okolja. Vse bom obiskal in jim osebno izrekel zahvalo, naj pa še tukaj poudarim, da se jim iskreno in iz srca zahvaljujem za sodelovanje v 2018 ter se nadejam sodelovanja tudi v 2019.

 

 

 

Oglejte si tudi