JAZ IN MOJ POKLIC V PRETEKLOSTI

Če bi živela pred petdesetimi leti, bi bila učiteljica.

Otroke poučujem materni jezik, saj ga slabo poznajo. Dovoljena so fizična kaznovanja, čeprav mi to ni pri srcu.

Oblečena sem v dolgo črno krilo, belo srajco, nosim očala. Uporabljam palico za poredne otroke.

Živim v hiši z dvema sobama, s kuhinjo in spalnico. Stranišča v hiši ni, zato hodim ven na štrbunk. Jem bolje kot kmetje, a slabše kot bogataši. Imam nekaj denarja.

Otroke poučujem vsak dan brati, pisati, sklanjati, spregati …

Sem verna.

Ema Hvalec, 7. a

Ime mi je Franc, pišem se Ocvirek, delam kot učitelj. To delo mi je všeč in v njem kar uživam. Ta poklic sem izbral zato, ker rad učim otroke. Če je poreden, včasih kakšnega udarim. Moj razred je zelo priden, zato ga skoraj vsi učitelji hvalijo. Starejši učenci so zelo poredni. To je še eden izmed razlogov, zakaj sem hotel biti učitelj: otrokom bi rad dopovedal, da v življenju ne moreš vedno biti glavni.

Moraš poslušati in ubogati, da boš uspel.

Jan Vindiš, 7. a

Sem učitelj in rad poučujem otroke, zato to delo opravljam kot hobi. Všeč mi je, ker je moj poklic cenjen in ker je otrokom všeč moje poučevanje. Imam rad red in disciplino.

To sem želel početi že od malih nog.

Živim v skromni hiši z ženo in s štirimi otroki.

Moj delavnik ni prenaporen, zato včasih najdem čas zase.

Moja žena dela na polju od jutra do večera in sinovi ji pomagajo pri vsakdanjih opravilih.

Robert Skok, 7. a

Sem Jožko, star sem štiriindvajset let in v mojem poklicu je vroče, saj kujem podkve za naše konje. Do tega poklica sem prišel tako, ker sem hotel delati za župana in tako sem postal kovač.

Postal sem eden boljših kovačev v našem kraju.

V začetku so se mi tresle roke in nisem naredil dobrih podkev. Župan je bil jezen, jaz pa žalosten zaradi neuspeha.

Stekel sem po novi material po dolgi poti. Ko sem se vrnil,  sem začel takoj delati i trudil sem se, da bi bil župan zadovoljen.

Odlično sem opravil svoje delo ter poklical župana in še veliko drugih meščanov. Zelo sem bil nervozen, ker nisem vedel, kaj bodo rekli. Uspelo mi je in čez nekaj tednov me je župan razglasil za najboljšega kovača v mestu. Vsi lastniki konj so prihajali k meni. Imel sem dovolj denarja, da sem preživljal družino ter nadgradil kovačijo.

Taš Krajnc, 7. b

Sem Jožek Treska, živim v letu 1827. Kmetijsko posest sem dobil od očeta, on jo je dobil od svojega očeta …

Imam dva konja: Zakajenca, ker je črn, in Zasmojenca, ker je rjav s črno liso namesto bele. Imam tudi pet krav: Lisko, Šeko, Šeko Mlajšo, Milko in Brigito. Imam tri kokoši: Marjano, Cvetko in Marjetko ter petelina Tihomirja. In moj največji zaklad so trije prašiči: Josip, Janko in Janez.

K maši grem poredko, na štiri mesece, k spovedi nikoli. Se mi ne da ali pa delam.

Delo na polju poteka zelo počasi, ker je Zasmojenec len. Ni bolj lenega konja od njega.

Z ženo Micko sva dobila sina Janezka, nato še drugega sina Cvetka.

Ne doživljam nič kaj pretresljivega, razen nekaj kmečkih uporov. Sploh ne vem, zakaj smo se upirali. Šel sem tja, ker mi je doma bilo dolgčas.

Posestvo bom pred smrtjo prepustil sosedu. Rad bi bil pokopan v miru sredi gozda.

Tibor Novak, 7. a

Danes sem vstala zelo zgodaj. Oblekla sem dolgo krilo, preprosto belo srajčko ter oprtnik. Vzela sem veliko torbo ter odšla v šolo v službo.

V učilnici sem pripravila stvari za pouk, potem sem brala knjigo, ko so se učenci pripravljali na učenje.

Točno ob osmih sem vstopila v učilnico. Učenci so mirno sedli in začela sem s poukom.

Danes sem morala kaznovati le enega otroka, ki je klečal na koruzi in moral brati sedmo pravilo.

Domov sem prišla ob dveh, skuhala sem kosilo in se začela pripravljati za jutrišnji pouk.

Ko je domov prišel mož, smo pojedli kosilo, potem smo šli na vrt poskrbet za rastline, tudi pridelke smo pobrali.

Potem sem otrokoma pomagala pri domači nalogi, pojedli smo sadje in se odpravili spat.

Nika Gabrovec, 7. a

Okoli vasi je obzidje. Večina nas je vojno preživela, je pa terjala tudi nekaj smrtnih žrtev.

Blizu gozda na županovem polju so vojaki odvrgli bombo, hvala bogu v tistem času nihče ni oral njive. Nastala je gromozanska luknja.

Soseda je predlagala, da bi luknjo zasipali z zemljo in ponovno sadili krompir … S svojimi lopatami smo začeli prinašati zemljo.

Sosedovemu sinu se je porodila ideja, da bi zgradili bazen. Nam predlog ni bil všeč, a župan ga je podprl.

Začeli so graditi. Tako so možje dobili službo, kjer so gradili in prinašali les ter kamenje. Ženske nismo smele biti zraven. Kuhale smo možem, ki so zgodaj zjutraj odhajali na delo.

Pozabila sem se vam predstaviti. Sem Ana ter delam na dnini na polju pri županu. Izobrazbe nimam, zato moram biti zadovoljna s par dinarji in z malico na dan. Pozno zvečer pridem domov, ko mož že spi. Ker je hiša zelo majhna in revna, spim na žimnici. Naj se naspi mož, ki mora nositi težka drva.

Bilo je nekega jutra in odpravila sem se na njivo, ko sem opazila pri bazenu ljudi, ki so krilili z rokami in kričali. Vem, da se ne bi smela, a sem se vseeno odpravila do njih. Zagledala sem moškega, ki je negiben ležal pod kupom kamnov. Z grozo sem ugotovila, da je moj mož.

Prišel je vaški zdravnik in povedal mi je, da je mož v kritičnem stanju, a živ. Rekel mi je, da moram oditi. Odvrgla sem lopato in stekla v hišo, se preoblekla v najlepšo obleko, kar sem jih imela. Karseda hitro sem stekla v cerkev ter molila in prosila boga, naj reši moža.

Po dveh dneh sem prejela pismo, da je mož umrl. Bila sem tako zelo žalostna, da sem se odločila zapustiti kraj.

In tako sem odšla sama v svet. Par dinarjev, ki mi jih je ostalo, sem zapravila za hrano.

Kasneje sem se poročila z bogatim moškim, ki pa ga nisem ljubila, saj je v mojem srcu vedno samo moj pokojni mož.

Nika Maroh, 7. a

Ime mi je Ema, živim v Šterntalu. Zadnja štiri leta je tu divjala vojna, zato je še veliko ostankov porušenih in obstreljenih stavb. Večina nas je preživela, a vsi take sreče niso imeli.

Življenje med vojno je bilo težko. Ljudje nismo upali priti ven iz hiš, nekateri so prenehali hoditi v službo.

Jaz sem po poklicu učiteljica. Svojo službo imam zelo rada. Dneve večinoma preživljam z otroki, razen v nedeljo, ko vsi gremo k maši.

Večina vaščanov je še vedno nepismena, zato hočem našim otrokom zagotoviti lepšo in boljšo prihodnost.

Pia Lobenwein, 7. b

Jaz sem Ivan Premzl in danes vam bom predstavil svoje delo.

Po poklicu sem pastir in sem zelo reven. Živim v koči ob gozdu in sosedom vsak dan pasem krave. Za uslugo mi vsak dan ponudijo topel obrok, ki ga z veseljem pojem.

Včasih dobim tudi kakšen zlatnik, a to je zelo redko.

Delam od zore do mraka in sem zelo necenjen. Sosedi mi radi pomagajo, čeprav niso premožna družina. Jaz nimam družine, že vse življenje sem sam. Mama in oče sta pred nekaj leti umrla.

Gal Princl, 7. a