Jesen je bogata, barvita, spokojna, minljiva. Je razkošna in lepa. Prav zato smo se telovadke Šole zdravja Cirkovce odpravile po naši lepi Sloveniji. Tokrat smo obiskale Dolenjsko.
V ponedeljek smo stopile v hladno jesensko jutro, vendar
odete v topla oranžna oblačila. Na vlaku smo se hitro ogrele, predvsem nas je
grela dobra volja z razigranostjo in humorjem. Vožnja je hitro minila in
izstopile smo na železniški postaji Šentrupert. Pot nas je vodila skozi megleno
pokrajino v Deželo kozolcev, kar je bil tudi namen našega izleta. Dežela
kozolcev v Šentrupertu na Dolenjskem je prvi muzej kozolcev na prostem.
Namenjen je ohranjanju in predstavitvi kozolcev, slovenske etnografske
posebnosti, povezane s spravilom sena. V parku je postavljenih devetnajst
kozolcev različnih tipov iz okolice. Najstarejši dvojni kozolec, imenovan
toplar, je celo iz leta 1795, kar ga uvršča med med najstarejše ohranjene
kozolce pri nas in na svetu. Ohranjeni so tudi nekateri stroji, ki so jih
uporabljali pri drugih kmečkih opravilih. Z zanimanjem smo si jih ogledale,
marsikatere prepoznale in popeljali so nas v čas naše mladosti. Zaradi
spremenjenega načina kmetovanja ti izgubljajo svoj prvobiten pomen. Kar je nekoč
služilo za preživetje, je danes dediščina. Sprehajale smo se po poteh med
kozolci in naenkrat nas je pozdravilo toplo jesensko sonce. Pokrajina je v
trenutku postala drugačna. V daljavi se je odprl gričevnat svet, znan po svojih
vinogradih in zidanicah. V soncu je žarela idilična Dolenjska.
Z zadovoljstvom, da smo doživele to prekrasno pokrajino, njeno kulturno dediščino in lepoto jeseni, smo se odpravile proti domu. Kljub številnim prehojenim korakom, nismo čutile utrujenosti. V neskončnosti vesolja ima vse svoje mesto. Tudi mi. Zato bodimo hvaležni in čuvajmo to, kar imamo.
Stanka Ivančič Sagadin