PRAVI PRIJATELJ

Ne zgodi se vsak dan,

da dobiš prijatelja.

Takšnega pravega,

ljubeznivega in zanimivega.

On je tisti pravi,

ki ti bo stal ob strani

v dobrem in slabem,

ne glede na to, kar se zgodi.

Če si slabe volje, te razveseli

in se s tabo pogovarja.

Na verandi pijeta vročo čokolado

in se sladkata z marmelado.

Igrata se skupaj veselo,

pijeta vodo vsa zažarela.

In ko nastopi noč,

pod odejo se skrijeta.

Utrujena toneta v spanje,

v tiste sladke sanje.

In ko se ugasnejo luči,

spanec vaju umiri.

Valentina Turk, 6. a

O KUŠČARJU IN NJEGOVEM NENAVADNEM PRIJATELJU

Visoko na Triglavu je majcena, čisto majčkena jamica. V njej živi nenavadno majhen, čisto majčken stanovalec.

Tale stanovalec oranžne barve je imel le enega prijatelja. Visoko nad njegovo jamico je gnezdil v velikem gnezdu. Bil je ptič z velikim vratom, dolgim oranžnim  kljunom in z belim perjem po telesu. Na koncu velikih pernatih kril je imel malce črnega perja. Bila je štorklja. In verjetno ste uganili, da je bil majčken stanovalec kuščar oranžne barve z belim trebuhom in s pisanimi pikicami. Prav čudno prijateljstvo. A kaj hočemo. Ta kuščar je bil redka, skoraj izumrla vrsta, zato je s tem imel velike težave.

Nekega dne sta se štorklja in kuščar igrala igro metanja kamna. To je bila v bistvu edina igra, ki sta jo lahko igrala. Vendar sta se kmalu sprla zaradi neumne igre, ki je bila tako ali drugače dolgočasna.

Cel teden ju ni bilo na spregled. V ponedeljek je kuščar prilezel iz svoje jamice in nad sabo opazil zelen helikopter. Iz njega so se začeli spuščati ljudje ter pristali na kamnito polico pred jamo. Kuščar je zbežal v jamo in se skril v temo ter si mislil: »Saj me ne bodo našli, kakor vedno!«

A ljudje so jamo napolnili z nekim plinom. »Fej, kakšen dim se vali,« je nekoliko omotičen rekel kuščar.

Helikopter je odletel.

Štorklja je nekega dne priletela pred jamo, v kateri je še vedno smrdelo po plinu.

»Kje pa si? Nikjer te ne najdem!« je zavpila štorklja po dolgem iskanju. Ustavila seje, nato je odletela.

Kuščar se je prebudil, vendar je bilo vse naokoli steklo.

»Očitno je,« si je rekel, «v živalskem vrtu sem!« Dobro se je spomnil.

Skozi okno majhne hišice, polne žab, kač in kuščarjev je priletela štorklja. Razbila je steklo terarija ter ven odnesla prijatelja kuščarja. Vendar je takoj priteklo osebje ter izstrelilo metek z uspavalom v kuščarja. Predenj je skočila štorklja in metek je skoraj zadel njo. A bila je pretkana, zato je ni zadel. Medtem ko je igrala, da spi, je zaprhutala s krili in zbežala iz rok osebja. Pograbila je kuščarja in z njim odletela na Gorenjsko, vendar drugam.

Tam sta zdaj srečna. Nobeden ne ve, kje sta, le jaz vem, vendar ne povem.

Tija Tamše, 6. b

PRIJATELJA SPOZNAŠ V NESREČI

Prav dobro se spominjam tistega dne, ko sem spoznala pravo prijateljico. V dogodek so vstopili ljubosumje, jeza in nevoščljivost.

Bil je lep, dokaj sončen dan. Pisala sem zgodbe in vsaka mi je uspela. Tisti dan je v šolo prispelo sporočilo, da je moja knjiga zasedla prvo mesto na državnem literarnem natečaju. Vsi so mi čestitali razen moje najboljše prijateljice Teje. Ni mi bilo vseeno, zato sva se močno sprli.

Ko sem tisti dan prišla domov, sta se tudi oče in mama močno sprla. Oče je odšel in se ni vrnil. Okrog polnoči so mamo klicali iz bolnišnice. Povedali so ji, da je oče preveč pokukal v kozarček in je zato imel prometno nesrečo.

Mama je odšla v bolnišnico k očetu, mene in sestrico Emo pa je prišla čuvat stara mama.

Naslednji dan nisem odšla v šolo, saj me je očetova nesreča spravila s tira.

Kmalu je bil petek. Ker se je oče vrnil domov, sem odšla v šolo. Ko sem odhajala domov, nisem opazila rdeče luči, zato  me je zadel avtomobil.

Zbudila sem se v bolnišnici. Starši so mi povedali, da sem doživela prometno nesrečo.

Kmalu so zanjo izvedeli tudi sošolci in že naslednji dan so me z učiteljico prišli obiskat. Bili so vsi sošolci, le Teje ni bilo, ker naj bi »zbolela«.

Naslednji dan me je prišla obiskat Ana. Povedala mi je, da je Teja bila v šoli. Takoj sem vedela, koliko je ura.

 Z Ano sva postali najboljši prijateljici, za vedno.

Ko sem se vrnila iz bolnišnice, so mi povedali, da se je Teja izselila. Tako se je »izbrisala« iz mojega življenja. Za zmeraj.

Od takrat je moje življenje popolno.

Neja Majcenovič, 6. a