Morala zgodbe o kuhani žabi, čeprav biološko napačna, še vedno uspešno ilustrira postopno navajanje na neko sicer nevzdržno stanje. Če smo dovolj dolgo izpostavljeni neki anomaliji, ta anomalija postopoma postane naša norma. V današnjem času smo izpostavljeni številnim hitrim spremembam in niso vse dobre za nas, še manj ustrezno premišljene. Področje okolja je zavoljo sprememb, ki jih družbeni in tehnični napredek proizvaja, zelo aktualno in živo. Med večino obstaja konsenz, da je potrebno naše življenje prilagajati tem spremembam in iskati neko ravnovesje med koristnim napredkom, dobrim življenjem in posredno škodo, ki jo tak napredek prinaša. Tako država kot njene občine so na tem področju različno uspešne. Kako uspešna je pri tem Občina Kidričevo? So področja, kjer se po mnenju predstavnikov občine dogajajo premiki, ki so v skladu s sodobnimi smernicami, so pa tudi področja, ki so očitno povsem spregledana in ignorirana. Morda namenoma, morda pa tudi zaradi neznanja ali razumevanja, da je nekaj sploh problem.

Hrup je po definiciji zvok, ki je glasen, neprijeten ali nezaželen. Vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju. Dolgotrajna izpostavljenost hrupu lahko povzroča škodljive učinke na zdravje, kot so poškodbe sluha, motnje spanja, zvišan krvni tlak in psihološke motnje. Poleg fiziološke vsebuje tudi osebno noto, torej odnos posameznika do določenega zvoka, ki ni odvisna samo od jakosti in frekvence, ki jo sporoča, temveč tudi od poslušalca, njegove trenutne aktivnosti, razpoloženja in njegovega zdravstvenega stanja. Pri ljudeh lahko hrup povzroči vznemirjenost, motnje spanja, povečan krvni pritisk, tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni, motnje pri koncentraciji, pogovoru ali poslabšanje psihičnega stanja.[1]

Čeprav gre za problem, ki ga zaznavamo že dlje časa, se zdi, da se pri nas zavedanje o hrupu kot enem od pomembnih elementov kvalitetnega življenja le počasi prebuja. Standardi, ki jih na tem področju predpisuje zakonodaja, še vedno niso dovolj strogi, sploh, če jih primerjamo z nekaterimi na tem področju bolj naprednimi evropskimi državami. Kljub temu se zdi, da tako lokalne kot državne institucije niso sposobne vzpostaviti niti teh minimalnih standardov ali vsaj zamejiti tovrstnih neželenih pojavov v našem okolju.   

Zakonodajo, ki ureja hrup v okolju, vključuje Zakon o varstvu javnega reda in miru. Namen zakona je uresničevanje pravice ljudi do varnosti pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika. Hrup, ki ga povzročajo naprave/industrija je omejen v Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Mejna vrednost je določena glede na območje varstva pred hrupom, kar že pomeni neenakosti v zdravju, saj niso vsi prebivalci zaščiteni na enak način. Skladno s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije NIJZ priporoča, da se čim več stanovanjskim območjem zagotovi pogoje za območje II. stopnje varstva pred hrupom. To pomeni, da letna povprečna dnevna raven hrupa za naprave ne bi smela presegati 52 dBA in 42 dBA za obremenjenost s hrupom v nočnem času.[2]

Občina Kidričevo v glavnem sestoji iz vasi, v katerih je ena glavnih dejavnosti kmetijstvo. Z razvojem kmetijstva so se v zadnjem času modernizirali stroji, ki pa običajno, kot negativna plat tega razvoja, proizvajajo tudi vedno več hrupa. Tako uporabniki teh tehnologij, kot prebivalci sami radi pozabljajo, da so bile naše vasi urbanistično zasnovane v nekih drugih časih, ko je bila glavno sredstvo transporta konjska ali kravja vprega. Danes se v tem istem, bolj ali manj nespremenjenem okolju, prevažajo več deset tonski stroji, širin in velikosti, ki daleč presegajo dimenzije okolja.

Hrup proizvajajo tudi sami kmetijski obrati. V zadnjem času je kot posledica vse bolj vročega ozračja (napredka?) vse pogostejša praksa intenzivna ventilacija hlevov in drugih proizvodnih obratov. To lahko vključuje velike ventilatorje, ki oddajajo visoke, pogosto celodnevne emisije hrupa. Če imate srečo, da živite v bližini razumevajočega kmeta, bo ta ventilatorje ustrezno zvočno izoliral in prilagodil njihovo delovanje okolici. Če ne, boste štiriindvajset ur na dan poslušali hrup, ki je ekvivalent avtomobilu, ki vozi s hitrostjo 60 km/h na oddaljenosti 20 metrov. Temu bi verjetno težko rekli prijetno, kvalitetno in zdravo življenjsko okolje, ki ga državljanom zagotavlja ustava.   

Druga plat sodobnega (ne)načrtovanja našega okolja je postopna, pogosto tudi nezakonita, vpeljava industrije v naše vasi. Pri tem v našem okolju prednjači transportna industrija. Vse od osamosvojitve naprej, ko je Slovenija hote ali ne postajala provincialen transportni servis Evrope, se tako srečujemo s posledicami – s prenasičenostjo prometa, onesnaženjem zraka in seveda tudi prekomernega hrupa. Številni so si zaradi pomanjkanja drugih rešitev parkirišča in servisne postaje uredili kar sredi vasi, občina pa jim je šla toliko naproti, da je spremenila ali ignorirala vse državne predpise in priporočila na tem področju. Tako danes ni nič nenavadnega, če na teh relativno ozkih vaških poteh ob predimenzioniranih kmetijskih strojih srečujemo še tovorne vlačilce in druge transportne avtomobile.

Ob teh in podobnih industrijskih obratih, ki seveda pod nobenim pogojem ne sodijo v takšno okolje, smo soočeni še z zvoki raznih kompresorjev in hladilnikov, ki povzročajo še bolj problematično različico onesnaženja s hrupom – nizkofrekvenčno onesnaževanje. V Sloveniji nimamo zakonodaje, ki bi natančno določala metodologijo, kazalnike in mejne vrednosti, ki bi upoštevale posebne vire hrupa. To so na primer poudarjeni toni, nizke frekvence, nihanje ravni zvoka v času, prekinitve, prisotnost vibracij, itd. Mogoče je, da kje tudi strokovne meritve hrupa ne bi pokazale prekoračitve predpisanih mejnih vrednosti, a motnje bi ostajale, ker se te posebnosti ne upoštevajo. Če so v hrupu na primer prisotne nizke frekvence, bi bilo treba, če bi želeli, da hrup ne bi bil več moteč, mejno vrednost za hrup postaviti vsaj nekaj dB niže. Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da se motnje lahko pojavijo že pri ravni zvoka, ki presega 30 dBA, torej bi lahko bila z upoštevanjem nizkofrekvenčnega zvoka ta meja celo 25 dBA. Pomembno je tudi vedeti, da nizkofrekvenčni zvok s protihrupnimi ovirami težje zaustavimo kot visoke frekvence, dodatna težava pa je tudi, da se tak hrup širi po stavbni konstrukciji.  

Ljudje smo se postopnega dvigovanja hrupa že tako navadili, da ga niti ne zaznamo več, posledično tega ne opazimo več niti pri sebi. Postajamo vedno glasnejši, čeprav smo morda še pred časom pazili, da ne bi motili drugih. To vključuje rabo avdio-vizualnih orodij, uporabo pirotehnike, tehnologij, kot so razne sezonske hladilne naprave, klime, toplotne črpalke, ventilatorji, razni motorji, kosilnice itd. Gre za tehnologije, ki jih zaradi pomanjkanja nadzora in morda tudi nevednosti v prostor uvajamo na najbolj nezaželene načine in marsikje povzročamo konflikte. Toplotne črpalke, ki se pogosto predstavlajo kot sprejemljiva in zaželena okolijska rešitev, so v glavnem v kategoriji naprav, ki oddajajo okoli 65 dB hrupa in so s tem primernejše za industrijska okolja in okolja, kjer ni goste poselitve. Za naša okolja bi bile veliko primernejše tišje črpalke, ki pa so seveda malo dražje, a če je edino merilo cena in ni druge regulacije, tovrstnega samozavedanja od občanov ni pričakovati. 

Alexis de Tocqueville, znameniti francoski politični teoretik, je v svojem najbolj znanem delu »Demokracija v Ameriki« v prvi polovici 19. stoletja opisoval zanimive plati nove ameriške demokracije. Ena tistih plati, ki ga je hkrati navdušila, a tudi prestrašila, je bila nenavadno početje Američanov, ki so na vse načine poudarjali svoj višji standard (ki so ga seveda lahko gojili s pomočjo suženjstva). Njihova domovanja so bila, če jih je primerjal z evropskimi, prave male palače in kar je še bolj zanimivo, posnemala so estetiko luksuza – čeprav je bila hiša narejena iz lesa, je od daleč kazala podobo marmorja. Ljudje, ko dosežejo neko bogastvo, to na vsak način želijo pokazati. Nekaj podobnega se je v ZDA zgodilo tudi po drugi svetovni vojni, v t. i. zlatem obdobju nenehne ekonomske rasti, v času t. i. ameriških sanj, ko so cvetela predmestja in se je oblikoval urbanistični model, ki ga do neke mere poznamo še danes. Ena od značilnosti te »pravljične hišice z belo ograjo in velikim avtomobilom na dovozu« je tudi velika zelenica pred hišo, ki jo je, da bi dosegla svoj namen, treba skrbno negovati. Z naraščajočim materialnim bogastvom smo tudi pri nas na vaseh začeli gojiti nekatere tovrstne življenjske stile. Tako je danes tudi pri nas že kar običajno, da ima vsaka hiša v svoji okolici veliko, primerno negovano trato. O nesmiselnosti takšne rešitve, kjer produktivno zemljo spreminjamo v nekoristno estetsko kategorijo, je mogoče razpravljati. Čeprav zakonodaja omejuje rabo kosilnic v določenih terminih, je ta še vedno dovolj ohlapna, da lahko na vasi doživljamo prave celodnevne »kosilniške simfonije«. S tem pa ne delamo škode samo s hrupom, ampak za pašo prikrajšamo tudi živali, še posebej čebele in druge, za naravno ravnovesje pomembne insekte, kot tudi dobesedno »mečemo stran« velike površine koristne zemlje, ki bi jo lahko sicer uporabili za pridelavo kakšnih pridelkov.

Zimzelena tema vasi in reden gost slovenskih črnih kronik je tudi pasji lajež. Posebej po pandemiji se zdi, da je lastništvo psov tudi na podeželju doživelo dodaten pospešek. Odločitev zanje je osebna, pasji lajež pa morajo prenašati tudi drugi, ki jih morda, prav iz spoštljivosti in uvidevnosti do njih, sami nimajo.[3] Praktično pri vsaki hiši lahko najdemo vsaj po dva psa, ki sta po stari kmečki navadi bolj v vlogi instumetaliziranega orodja, kot pa dejanskega živega bitja. Večina ljudi pač z živalmi ne zna ravnati. Nenehna nasprotovanja kmečkih organizacij vsakršni naprednejši zakonodaji, ki bi dvignila standard življenj domačih živali, so aktualen opomnik, da bi se tudi na tem področju morali ozreti vase in narediti temeljit premislek.

Kako se torej lahko borimo proti hrupu na vasi? Največ pristojnosti ima na tem področju okoljska inšpekcija. Njihov običajen odziv na prijavo je nekaj v slogu: »Zaradi pomanjkanja kadra vam ne moremo pomagati,« s čimer še dodatno slabijo že tako skromno zaupanje državljanov v državne institucije, ki tako reševanje tovrstnih zagat prelagajo na pleča posameznikov, da se po domače sami dogovorijo. Ko to ne gre in na kmetih je na žalost tako, da običajno ne gre, vse skupaj preraste v konflikt, ki lahko ima takšne ali drugačne posledice. Ko pride do razreševanja tovrstnih težav na žalost tudi občina ni v nobeno pomoč. Bolj ali manj lahko slišimo, da to pač ni v njeni pristojnosti. Pa ni povsem tako. Občina, ki bi morala to področje reševati proaktivno ter veliko bolj premišljeno in sistematično, lahko postavi tudi svoje standarde.    

Sposobnost slišati je seveda med posamezniki različna, kot so različni tudi odzivi na hrup. To ni nič nenavadnega, ker smo pač različni in v dobri družbi je treba zaščititi vse, tudi tiste najbolj občutljive. Še posebej radi izpostavljamo najmlajše, otroke, ki so v fazi intenzivne rasti in razvoja tudi bolj ranljivi, ne gre pa pozabiti tudi na starejše in ljudi s posebnimi duševnimi stanji, ki si ravno tako zaslužijo spodbudno življenjsko okolje. Rešitve za zmanjševanje hrupa pri viru so znane, izvedljive in seveda zelo priporočljive; tudi v primerih, ko še ne gre za formalno preseganje mejnih vrednosti. NIJZ tako priporoča, da se hrup pri vsakem viru zmanjša, kolikor je to v danem času tehnično izvedljivo.[4]

Nedavno je v medijih odmevala zgodba upokojene učiteljice klavirja, ki je zaradi igranja prejela globo zaradi motenja miru. Zakon in tisti, ki ga bolj ali manj dobesedno uveljavljajo, če in ko ga, pač ne premorejo sofisticiranosti, da bi znali ločiti med stopnjami škodljivosti tovrstnih motenj, a primer vseeno kaže, kako različno dojemamo hrup in nenazadnje, kako močno vlogo igra v percepciji definicije dobrega življenja. Tudi na vasi bi si morali želeti ne ravno enake rigoroznosti, a podobno občutljivost pri zavračanju tovrstnih škodljivih pojavov.

Več na: https://sterntal.wordpress.com/2025/08/17/hrup-na-vasi