Avtor nam je skozi pripoved z veliko ljubeznijo predstavil svoj rojstni kraj Senožeče, kjer je preživel otroška leta v siromaštvu, vendar v ljubeči družini staršev, sedmero bratov in sester, kjer so se podili po gmajni in kjer so otroci na paši marsikatero ušpičili. Predstavil nam je čas fašizma in druge svetovne vojne, povojno obdobje in čas samostojne Slovenije. Še zlasti je poudaril krivico, ki se je zgodila po osvoboditvi sovaščanu in tigrovcu Danilu Zelenu, ki se je prvi z orožjem uprl fašističnemu nasilju in tudi med prvimi padel v boju proti okupatorju že v začetku meseca maja leta 1941 na Mali gori pri Ribnici, vendar ga nikoli niso omenjali kot pomembnega v gibanju Tiger in v boju proti okupatorju. V spomin na Tigrovce, ki so jih obsodili na II. tržaškem procesu in usmrtili, je napisal pesem Jutro, v kateri je na pretresljiv način opisal občutja obsojencev na smrt v noči pred ustrelitvijo.

Po drugi svetovni vojni je končal nižjo gimnazijo v Postojni in srednjo veterinarsko šolo v Ljubljani. Po zaključku šolanja se je zaposlil kot pomočnik veterinarja v Novi Gorici oziroma v Solkanu. Tam se je priključil igralski skupini, ki je delovala v okviru Kulturno prosvetnega društva Jože Srebrnič. Tako se je začela njegova igralska pot. Kasneje je v Ljubljani končal igralsko akademijo. Po študiju se je vrnil v Novo Gorico, in sicer v Mestno gledališče Nova Gorica, kjer je bil igralec, režiser in direktor gledališča. V tem času se je gledališče razvijalo in postalo znano v širšem okolju, saj so poleg igranja v matični hiši veliko gostovali na podeželju. V  tem času je spoznal svojo naslednjo veliko ljubezen, svojo življenjsko sopotnico Marijo Paravan iz Kanala, ki je tudi kot amaterska igralka velikokrat igrala v Mestnem gledališču.

Po odhodu iz Nove Gorice je postal direktor Globus filma v Kopru in kasneje ravnatelj Študijske knjižnice. Še vedno je pisal pesmi, od katerih so bile nekatere tudi uglasbene, gledališka dela, med njimi Piknik s tvojo ženo, Ljubezen nad prepadi, Pacienti v čakalnici, Agencija za ločitve in druge. Dela je sam tudi režiral in v njih igral skupaj s svojo ženo Marijo Paravan. Komedije so bile med občinstvom dobro sprejete. Piknik s tvojo ženo je bil prava uspešnica, saj sta z njo gostovala po Sloveniji in tujini: v Nemčiji, Avstriji, na Švedskem. Z njo sta nastopila tudi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Andrej Jelačin je pogosto nastopal na raznih krajevnih proslavah, na Radiu Koper pa je oblikoval in vodil oddajo Primorska in njeni ljudje, v kateri je gostil ljudi različnih profilov, od ljudskih godcev, borcev, glasbenikov do posebnežev.

Gospod Jelačin je velik humorist, kar se je pokazalo že v goriškem gledališču. V Kopru pa je začel nastopati kot Toni Karjola, najprej v humoristični rubriki v Primorskih novicah, kasneje pa tudi na Radiu Koper. Kmalu so ga ljudje poznali le še kot Tonija Karjolo. V tem času sta bila njegov humor in satira usmerjena zlasti na samoupravne sporazume, pravilnike in statute, kjer je smešil samoupravne umotvore, brez katerih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni moglo shajati nobeno podjetje, zavod in ustanova. Je pa iz njegovih humorističnih satir zvenela prava resnica, kot na primer tale: »Samoupravljalci morajo najprej poskrbeti za lastne žepe v socialistični hlačah«. To je resnica, ki velja že od nekdaj in v vseh sistemih.

Tudi po osamosvojitvi Slovenije je nadaljeval s svojo humorno satiro. V knjigi je zapisal: »Moji  humoristično-satirni zapisi niso rušili oblasti, tudi niso premikali zgodovine. Pa vendar so svojsko pričevanje o socialističnem obdobju in času poosamosvojitvene oblasti«.

Z Andrejem Jelačinom smo preživeli nepozaben večer in skozi pripoved, ki je bila hiter sprehod skozi njegovo knjigo, spoznali njegove res številne ljubezni.

Napisala: Majda Rejec