Tekst: Boštjan Simčič

Deskljan Mirko Boltar je star 15 let in že 8 let trenira karate. Lani se je z matičnim klubom in reprezentanco Slovenije udeleževal mednarodnih tekmovanj in turnirjev ter v kategoriji kadetov športne borbe - 70 kg dosegel dobre rezultate. Na svetovnem mladinskem prvenstvu v Maleziji, kjer je tekmovalo 1200 karateistov iz 81 držav, se je prebil do četrtfinala. Letos pa se je udeležil evropskega mladinskega prvenstva v glavnem mestu Azerbajdžana, Bakuju. In od tam prinesel srebro.

Ko pomislimo na karete, pomislimo na Bruce Leeja in druge filmske junake. So ti junaki vplivali na tvojo odločitev za karate?

Za ta šport sem odločil tudi zaradi filmov in podobnih stvari. (Smeh.) Na nek način so mi dali motivacijo, da sem potem začel trenirati karate. Življenja brez karateja pa si trenutno ne predstavljam več.

Treniraš pri ŠD Nova Gorica, tvoj trener je Rajko Malinovič iz Deskel.  Kdaj si se odločil za ta zahteven šport?

V tretjem razredu smo imeli predstavitev karateja na OŠ Deskle in sem se kar hitro odločil, da želim biti karateist. Na šoli smo trenirali z Željkom Kuzmanovićem. Od desetih, smo na koncu ostali le trije. Zato sem po dveh letih odšel v Novo Gorico, kjer sedaj trenirava le dva Deskljana. Enourni treningi potekajo dnevno, tudi z malo starejšimi karateisti. 

Kako usklajuješ treninge in šolo?

Nimam večjih težav. Pouk končam popoldne, doma naredim domačo nalogo, zvečer grem na trening. So pa treningi naporni. Tudi ob dnevih, ko si slabe volje in se ti preprosto ne da, veš, da moraš biti sto odstoten.

Zanimivo je napredovanje pri karateju.

Ko začneš trenirati imaš bel pas. Nato pri trenerju polagaš izpite. Na nižjih stopnjah so vsake pol leta. Za dosego višje stopnje oziroma pasu, so priprave na izpit daljše. Ko pri belem pasu dosežeš tri stopnje, dobiš rumen pas. Sledijo oranžen, zelen, moder, rjav in na koncu črn. Na črnem pasu pa je še sedem stopenj oziroma dnevov. Sam imam črn pas – prvi dan. Da dosežeš vse, moraš najprej trenirati v članski ekipi, se pravi v absolutni kategoriji. Napredovanje je zahtevno, ker se večino časa pripravljamo za tekmovanja, napredovanje pa ti omogoča boljša tehnika, za katero rabiš čas. Morda bo čez kakšno leto spet čas za napredovanje.

Dosegaš dobre rezultate in nedvomno so spomini na svetovno prvenstvo v Maleziji še živi?

To je bilo zame prvo večje tekmovanje. Po dolgem poletu, ki je trajal štirinajst ur, smo prišli v drugo okolje. Zaradi časovne razlike sem bil precej utrujen. Ko smo prišli v dvorano, pa me je vzdušje kar napolnilo s svežo energijo in ta dogodek mi bo vedno ostal v spominu. Glede na to, da sem bil prvič na svetovnem mladinskem prvenstvu, sem se kar dobro odrezal. 

In še preden je Slovenija poslala na Evrovizijo našo zmagovalko Evo Boto, si ti že obiskal Baku.

V začetku februarja sem se tam udeležil evropskega mladinskega prvenstva. Za razliko od Malezije je bilo tam zelo mraz, pihal je močan veter, kot da bi bil na Primorskem. (Smeh.) Večino časa pa smo preživeli v hotelu in v dvorani, v kateri se bo zgodil tudi letošnji Evrosong. Baku je čudovito mesto, srebrna medalja pa trenutno moj največji dosežek.

Biti drugi v Evropi, je nedvomno vrhunski dosežek. Pa so tekmovanja v tujini velik finančni zalogaj?

Da, klub financira samo tretjino stroškov, ostalo plačamo sami. Pomagamo si s sponzorji, vendar jih v teh časih težko dobiš. Rad pa bi se zahvalil županu Andreju Maffiju in predsedniku KS Deskle Klemnu Staniču za vso finančno pomoč in podporo, da sem lahko tekmoval tako v Maleziji, kot v Azerbajdžanu. Ob prihodu iz Bakuja mi je KS Deskle pripravila celo majhen sprejem v kulturnem domu, za kar sem zelo hvaležen.

Kaj pa trenutno načrtuješ? Morda zaslužen počitek?

Počitka ne bo. Začeli bomo s turnirji po Sloveniji, naslednje leto februarja pa me z reprezentanco čaka evropsko mladinsko tekmovanje v Turčiji. V reprezentanci se bo treba kar potruditi, da bom med tistimi, ki bodo izbrani za prvenstvo. Upam, da bom med njimi in da bom ponovil uspeh v Bakuju.