V torek, 13. februarja 2024, ob 11. uri je v Kulturnem domu Deskle potekala spominska slovesnost ob 79-letnici usmrtitve talcev ob visečem mostu v Desklah. Slovesnost je pripravila Krajevna organizacija Deskle, Združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste se v tako velikem številu udeležili slovesnosti.

Posebna zahvala gre učenkam, učencem, učiteljicam in ravnateljici OŠ Deskle, ki so s pestrim programom pokazali, da se zavedajo pomena spominjanja tragičnih dogodkov iz druge svetovne vojne.

Hvala pevkam in pevcem Partizanskega pevskega zbora Šempeter. Že vrsto let se nesebično odzivajo na povabilo in partizanske pesmi srčno zapojejo.

Letošnji slavnostni govornik je bil Gorazd Humar, predsednik društva TIGR Primorska. Njegov govor je bil tako navdihujoč, da ga objavljamo v celoti.

"Na pustni torek

pod streli deveterica je padla

ponosno, kot padejo drevesa.

Odslej v gozdu ne bo miru.

Vpila bodo skozi čas imena:

Lojze, Doro, Ivan, Nac,

Žnidar, Alojz, Liče, Anica in Miče.

Drevesa lahko sekaš,

a kaj, ko za njimi nov gozd požene.

Spoštovani,

tako je Pavla Medvešček še v času vojne 13. aprila 1945 v pesmi z naslovom Talcem zabeležila spomin na poboj 9 talcev, domačinov, ob nekdanji brvi čez Sočo v Desklah. To se je zgodilo na današnji dan pred 79. leti. In zaradi tega spomina smo danes tu, da se poklonimo ne samo njim, pač pa tudi številnim internirancem iz okolice Deskel, kar 46 jih je bilo, ki so bili 21. junija 1944 izgnani v nemška taborišča. Ta spomin vsekakor obsega tudi številne tiste domačine, ki so se priključili partizanskemu narodnoosvobodilnem boju, boju, ki je bil zmagovit in je Primorcem prinesel svobodo ter tudi novo domovino, ki ni več bila fašistična Italija.

Moram priznati, da sem tudi osebno vezan na številne dogodke v okolici Deskel in Kanala. Decembra 1944 je pri Marijinem Celju pri Ligu padel kot partizan moj stric Dušan Humar. S skupino partizanov je pri prehodu čez cesto padel v nemško zasedo. Umrl je mesec dni pred rojstvom svojega sina. Med Desklami in Plavmi pa sem nekaj let delal v vodilnem timu pri izgradnji HE Plave II na desnem bregu Soče in se dokaj dobro seznanil z okolico, v kateri sem delal.

Prvič sem se s spomenikom padlim talcem v Desklah srečal že kar nekaj časa nazaj, ko sem v neposredni bližini spomenika sodeloval pri gradnji novega mostu čez Sočo, ki je zamenjal staro brv. Človek se vpraša, zakaj je to bilo sploh potrebno in kdo je stal za tako surovim in nerazumnim dejanjem. Talce so streljali nemški vojaki ob izdatni pomoči domačih kolaborantov, domobrancev. Soška dolina je bila zaradi strateško pomembne bohinjske železniške proge, ki je bila pomembna oskrbna žila nemške vojske, ves čas vojne polna vojaštva. Poleg Nemcev so progo varovali tudi italijanski fašisti, pripadniki salojske republike in domači domobranci. In prav domobranci so bili najnevarnejši del teh okupatorskih sil, saj so dobro poznali domače okolje in ljudi, ki so tu živeli.

Slovenski pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar je o domačih kolaborantih zapisal in to rad večkrat ponovim:

• Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati.

• To je bolečina vseh bolečin!

Pri nas se je ne tako dolgo nazaj pričelo pojavljati kar nekaj ljudi, ki so govorili in to še radi govorijo, da je bilo partizansko napadanje sovražnika nesmiselno, ker je taisti sovražnik potem uprizarjal represalije proti domačemu prebivalstvu. Največkrat je to bilo omenjeno v zvezi z Dražgošami, pa tudi v zvezi s partizanskim napadom na sovražnika med Branikom in Komnom. Resnica je, da se je sovražnik, tako Italijani kot Nemci, vedno maščeval. Hkrati pa so taka maščevanja rodila še večji odpor. V zvezi s tem naj povem samo to:

Le koliko narodov v Evropi danes lahko reče, da so se sami osvobodili, da je njihova ljudska vojska vkorakala v njihovo prestolnico in jo osvobodila, kot je to storila partizanska vojska v Ljubljani. Ne – v Ljubljano niso vkorakali ne Rusi, ne Novozelandci, ne Britanci ali Amerikanci, ki so vkorakali v mnoge prestolnice in mnoga mesta Evrope, tudi v Rim in Berlin. Ljubljana je zagotovo edina evropska prestolnica, ki so jo osvobodile lastne oborožene sile brez direktne pomoči zaveznikov. To bi moral biti za nas Slovence edinstven in izjemno močen zgodovinski in tudi političen kapital, ki ga je treba vnovčevati ob vseh napadih na našo narodno zgodovino, tudi prejšnji teden so se taki napadi kar vrstili.

Nekaj besed in misli nameravam nameniti tudi domačinom iz Deskel in okolice, deportirancem v nemška taborišča. Pa ne samo v nemška pač pa tudi v italijanska taborišča. Italijani so nanje ob nedavnem dnevu spomina na fojbe pozabili povedati, da so imeli več kot 20 koncentracijskih taborišč, niso jih imeli samo Nemci, med katerimi so najbolj znana in nam najbližja taborišča na Rabu, v Gonarsu in v Viscu. Samo na Rabu je umrlo več kot 100 otrok mlajših od 10 let. Mar niso bili italijanski fašisti tisti, ki so v Strunjanu 19. marca 1921. leta za zabavo med vožnjo vlaka ubili dva otroka, ki sta se igrala ob progi, pet jih je bilo ranjenih, trije so bili invalidni celo življenje.

Tega na nedavnem sanremskem festivalu italijanske popevke niso povedali, je pa napovedovalec večera povedal, da so v fojbe metali tudi ženske in otroke. Zgodovinsko preverjeni podatki govorijo, da se v bazovskem šohtu na Bazovici nahaja okoli 150 trupel nemških vojakov in truplo enega civilista, nobenih trupel otrok in žensk ni bilo tam najti. In cela Italija se pred tem spomenikom, grobnico nemških vojakov, kar so potrdili s preiskavo tudi zavezniki že leta 1945, klanja in govori o genocidni rasi Slovanov - Slavov, ki da so ubijali Italijane samo zato, ker so bili Italijani. Laž na laž. Preberejo naj si poročilo mešane italijansko slovenske komisije, ki ga vztrajno tiščijo v predalih in ga v Italiji nočejo objaviti. Vendar za takimi stališči stoji cel italijanski državni vrh s celotnim propagandnim strojem zadaj. Ali je kdo kdaj zasledil kakšno slovensko državno noto ob takem potvarjanju zgodovine s strani italijanskih oblasti, tudi ta teden jih je bilo dosti? Italijani so vedno znali odlično igrati vlogo žrtve, pozabili pa so na deset tisoče surovo pobitih prebivalcev Etiopije, kar s plinom so jih tam pobijali, Libije, Albanije, Grčije, Slovenije in Hrvaške in še bi lahko naštevali. Bodo kdaj postavili spomenik njihovim žrtvam in se poklonili ustreljenim v Gramozni jami v Ljubljani in taboriščnikom na Rabu. Naj ob tem navedem samo preverjen podatek o statistiki smrtnih žrtev na Rabu. Na Rabu je bila smrtnost med taboriščniki 19%, medtem ko je bila smrtnost v nemškem taborišču Mauthausen 15%. Samo ta podatek govori sam zase in jasno pove, kdo so bili dobri ljudje - brava gente, tisti torej, ki nam sedaj očitajo genocidnost.

Pozabili so tudi, da so v prvi polovici 20. stoletja dvakrat s svojo vojsko in polno oboroženim strojem napadli slovensko ozemlje. Prvič 24. maja 1915 pri Kobaridu in drugič takoj po 6. aprilu 1941, ko so zasedli polovico današnje Slovenije in Ljubljano obkroženo z bodečo žico spremenili v ogromno koncentracijsko taborišče.

Citiral bom besede italijanskega vojaka, ki je julija 1942 pisal domačim v Italijo:

Uničili smo vse hiše od strehe do temeljev in pri tem nismo gledali na nedolžne. Ubijamo smo cele družine vsak večer, tepemo jih do smrti ali pa kar ustrelimo. Če se poskušajo samo premakniti, streljamo brez usmiljenja in kdor umre, pač umre.

Da se vrnem k domačim deportirancem v nemška taborišča. Pred 14 dnevi je izšla v izdaji Kulturnega doma Gorica v slovenskem jeziku obsežna knjiga z naslovom: Vlaki za koncentracijska taborišča, deportacije iz goriškega zapora (1943 – 1945). Avtor knjige je priznani italijanski zgodovinar Luciano Patat, ki je uspel pridobiti vse spiske v Gorici zaprtih Primorcev, več kot 7.000 jih je bilo in seznam vseh deportirancev v nemška taborišča. V knjigi je navedenih 1.898 imen z dodanimi biografskimi podatki, mnogi med njimi so iz Deskel in okolice. Naj navedem samo nekaj vam zagotovo znanih imen: Stanič Jožef, Stanič Silva, Breščak Evgen, Kodelja Edvard, Valentinčič Gabrijela, Zimic Avgust. Ob podrobnem iskanju po seznamu bi jih zagotovo našli še več. Eden od navedenih v seznamu je bil v taborišču Strutthof, v katerem je bil tudi Boris Pahor. Ta knjiga je vsekakor velik poklon tudi tukajšnjim prebivalcem, saj v njej lahko najdejo podatke o umrlih in o tistih, ki so se srečno vrnili.

Nekaj nameravam spregovoriti še o dveh spomenikih, ki sta na Paljevem, nedaleč od tega kraja. Prvi spomenik je spomenik slovenskim padalcem radiotelegrafistom, ki so jih Britanci spustili nad Paljevim 18. marca 1943. To so bili trije Primorci, sprva italijanski vojaki, ki so jih Angleži ujeli v Severni Afriki in so nato pristopili k zavezniški vojski. Bil sem na otvoritvi tega spomenika 3. septembra 1994, 30 let bo od tega letos. Bil sem zato, ker sem pri tem nekaj pomagal mojemu očetu Jožku Humarju, borcu III. Prekomorske brigade in ki je bil eden od glavnih pobudnikov in organizatorjev postavitve tega spomenika. Na spodnjem delu spomenika piše, da so ga postavili Prekomorci – borci NOV iz Afrike. Spomnim se, da je bil takrat na slovesnosti prisoten tudi nekdanji padalec radiotelegrafist Ivo Božič iz Mosta na Soči, ki je bil zaradi suma, da so vsi padalci angleški vohuni med NOB-jem skoraj likvidiran. Samo srečne okoliščine so preprečile, da se to ni zgodilo. Po končani vojni je zaradi preganjanja emigriral v Kanado in se vrnil, ko se je v Sloveniji odnos do teh padalcev umiril. Potrebno je dobro in globoko poznavanje zgodovine, da razumemo, zakaj so bili borci NOB sumljivi do teh, čeprav slovenskih padalcev. Kot mi je znano, je celo Tito prosil Angleže, da naj zaradi možne likvidacije več na naša ozemlja ne spuščajo slovenskih padalcev. Enak odnos povojnih oblasti je bil tudi do mnogih tigrovcev, za katere je znano, da jih je v obdobju pred začetkom II. svetovne vojne finansirala britanska obveščevalna služba. Stvari še bolj razjasnijo morda stališča Britancev, sicer naših zaveznikov, po končani II. svetovni vojni, da naj Primorska spet ostane pod Italijo v okviru rapalske meje, tiste meje, ki so jo leta 1915 najbolj zagovarjali prav Britanci v zahvalo Italijanom, da so prestopili na stran zaveznikov v I. svetovni vojni. Več o tem prepuščam zgodovinarjem.

Drugi spomenik v neposredni bližini Deskel, ki je tudi spomenik NOB-ja, je namenjen Ferdu Kravanji-Petru Skalarju, ki je na Paljevem padel 10. oktobra 1944. Ferdo Kravanja iz Čezsoče je pred vojno bil eden vodilnih tigrovcev, deloval je večinoma v takratni Kraljevini Jugoslaviji potem, ko je pobegnil iz Italije. Kravanja je znan po tem, da je v letu 1940 izvedel več sabotaž na železniških progah na avstrijskem Koroškem, največ pri Judenburgu. Skupaj z drugimi tigrovci je miniral proge zato, ker je po njih potekal intenziven transport premoga iz Nemčije v Italijo, predvsem za potrebe njene oboroževalne industrije. O tem je pisal zgodovinar dr. Tone Ferenc v knjigi Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940, ki jo je posvetil prav Ferdu Kravanji. Izpostavil je, da so bili to prvi in hkrati edini primeri sabotaž na območju Tretjega rajha. Slovenci torej niso bili le prvi v TIGR-u organizirani protifašisti v fašistični Italiji, bili so tudi prvi, ki so izvajali sabotaže znotraj Tretjega rajha. Poklon!

V Društvu TIGR Primorske posvečamo spominu na Ferda Kravanjo veliko pozornosti. Predvsem v zvezi z dogodkom oz. spopadom dne 13. maja 1941, ko so tri tigrovce Ferda Kravanjo, Antona Majnika in Danila Zelena na Mali gori nad Ribnico napadli italijanski vojaki. V resnici je šlo za italijansko patruljo sestavljeno iz 4 karabinjerjev in treh domačih orožnikov, kolaborantov torej, ki je zgodaj zjutraj presenetila tri tigrovce na počitku v gozdni koči. V spopadu je bil ubit Danilo Zelen, najverjetneje se je ustrelil sam, Ferdo Kravanja je bil hudo ranjen, Antonu Majniku pa je uspelo pobegniti.

Vsega tega ne bi navajal, če ne bi še pred dvemi leti, v času prejšnje vlade, prišlo do poizkusa, da bi Državni zbor 13. maj proglasil kot državni praznik v spomin na prvi oboroženi spopad Slovencev (tigrovcev) z okupatorjem. Zgodovinarji so takoj navedli podatke, da je prišlo do oboroženih spopadov že pred tem datumom, predvsem pa tigrovci na Mali gori niso napadli okupatorja, ampak so se bili z njim v obrambi prisiljeni spopasti. Še več, v utemeljitvi je pisalo, da so se tigrovci spopadli z italijanskim okupatorjem. Ko pa smo pridobili podatke, da je bila italijanska patrulja sestavljena iz 4 karabinjerjev in treh domačih orožnikov kolaborantov, ni bilo težko dodati, da je to bil v resnici hkrati tudi prvi spopad z domačimi kolaboranti. Predlog praznika je na srečo padel in paradoksalno bi bilo, če bi imeli državni praznik na dan, ko italijanski vojaki skupaj z domačimi kolaboranti napadejo slovenske upornike proti fašizmu. Praznovali bi torej dan spomina na kolaboracijo.

Vsemu temu bi ob koncu nekaj besed namenil še skrivnostim o okoliščinah smrti Ferda Kravanje, takrat že pomembnega partizanskega voditelja, ki je padel tu v Paljevem. Na samem spomeniku piše, da je 10. oktobra 1944 padel zadet od fašistične krogle. V novi državi Sloveniji pa so se kmalu po letu 1991 začele pojavljati navedbe, da ga je usmrtila partizanska krogla in ne sovražnikova. Bivši predsednik našega društva dr. Savin Jogan je sistematično več časa raziskoval okoliščine smrti Ferda Kravanje, pogovarjal se je s številnimi pričami, krajani Paljevega in soborci, raziskal je dokumente, ki so vsebovali podatke o premikih nemških čet in prišel na osnovi številnih navedb in dokazov do zaključka, da je Kravanja padel zadet lahko le od sovražnikove krogle. Ta sum o vzroku Kravanjeve smrti ne bi bil tako izpostavljen, če ne bi ven skoraj istočasno prihajali tudi sumi o vzrokih smrti Janka Premrla Vojka, tigrovca Antona Majnika in tudi Jožeta Srebrniča. Za Janka Premrla Vojka je nekdo napisal, da je o vzroku smrti Janka Premrla Vojka, ki naj bi bil tudi zadet od partizanske krogle, pričal njegov 14 letni brat, ki pa je bil v tem času v semenišču v Gorici, daleč proč od mesta dogajanja. Tudi o domnevni izdaji tigrovcev na Mali gori s strani komunista Tekavca je pričal njegov sin, ki je bil času dogodka leta 1941 še dojenček. In taka pričevanja naj bi krojila našo zgodovino.

Zaključil bi rad s poslanico, da je naša dolžnost, da vrednote predvojnega primorskega protifašističnega boja, in v njem niso sodelovali le tigrovci, naj ne pozabim ob tem omeniti prispevka zavednih primorskih duhovnikov združenih v Bratovščino sv. Pavla in seveda zmagovitega vseljudskega narodnoosvobodilnega boja, da vse te vrednote negujemo še naprej. To smo dolžni storiti predvsem zaradi nas samih. Mi smo, vsi v tej dvorani zagotovo sedaj tisti gozd, ki naj požene, kot je zapisala Pavla Medvešček.

Ja, bili smo takrat in prepričan sem, da smo še vedno na pravi strani zgodovine!"

Slovesnost smo zaključili s polaganjem venca k spomeniku talcem.

Še enkrat hvala vsem, ki ste se udeležili slovesnosti.