Kako bi človek pozabil na tiste lepe,svetlomodre, drobcene cvetove, ki jih pripelje pomlad,potrka na naša vrata, jih natrosi po travnikih in nas, kot že samo ime pove, odpelje v spomine.
Spominjam se, kako smo natrgane cvetove razporedili po krožniku, vanj dolili vodo in na sredino za obtežitev položili srednje velik kamen.Spominčice so se dvignile in pričarale prelepo ikebano,ki je krasila kuhinjsko mizo.
Ne vem, če se jih danes še dobi na Martinovem travniku, a v mojem otroštvu so se tam med travo kar same ponujale. Treba je bilo le smukniti skozi odprtino nekoliko porušenega,z bršljanom poraščenega zidu, ki je ločil Martinovo posest od poti, ki je vodila na Brežnico.
Nekega pomladnega dne smo se z Marijanom in Miranom odpravili na ta "roparski pohod v Martinov raj".Povedati je treba, da so v tistem času ljudje zelo skrbeli za svoj grunt,za vsako bilčico na travniku, saj jim je le to pomenilo preživetje.Mi trije pa smo kot kozlički skakali od cveta do cveta...in takrat se je pojavila gospodinja Angela Martinova.Začela je kriliti z rokama in kričati na nas. Verjamem, da ji nismo ostali dolžni, gotovo smo ji kaj oporekali ali vsaj skušali obrazložiti.
Pritekli smo domov, takoj za nami tudi Angela.Ne spomnim se, česa nas je dolžila, a sledila je kazen.Moj oče je na sali v prvem nadstropju nasul "špičast" pesek,morda (ne spomnim se) neko zrnje,na katerem smo morali klečati.Ne vem,koliko časa, pa tudi ne,če smo bili kaznovani, ker smo "peštali" travo, ker smo "besedičili" , ali zaradi obojega.Vem pa, da sem spominčice takrat nabirala zadnjikrat. Pravijo, da mora biti kazen vzgojna. Očitno je bila.
Oče me je imel sicer zelo rad, a pri strogosti ni popuščal.Takrat nisem vedela,danes pa sem prepričana, da so kazni, ki sem jih bila deležna, bolj bolele njega kot mene.
Zapisala: Adela Jerončič
