Jesenske temperature so že tako nizke, da si človek sem pa tja zaželi kakšnega čajčka, ki mu mimogrede malo pogreje otrple prste, pa tudi želodec … in če kapne vanj še kakšen dodatek, morda seže prav do srca.

Danes sem pregledovala zalogo čajev, ki so se čez leto nabrali v shrambi. Pod roke mi je prišel kozarec s kamilicami in z njimi preblisk, da bi bilo vredno nekaj napisati.

Kamilice. Prelepi in aromatični cvetovi v vrtu, ki ti včasih gredo prav malo na živce, ker se prehitro razrastejo povsod, tudi tam, kjer ni potreba. No, pa saj izruvati jih ni tako težko. Težje jih je pobirati, sušiti in shraniti za čaj. Boli te hrbet, ko se sklanjaš, škripa ti v kolenu, ko počepneš in jih želiš pobrati prav vse, tudi tiste čisto pri tleh. Močno sonce ti sije v glavo, da jih pobiraš v potu svojega obraza. Saj, kamilice moraš pobirati v lepem, sončnem vremenu, da ohranijo barvo, da so čimbolj aromatične in posledično polne pozitivne energije.

Ko takole kuham čaj oz. prelijem te kamilične cvetove s kropom, me nenadoma prešine razodetje: To je to. Premalo kamiličnega čaja pijemo! Čudovit je za pomiritev, pomaga ti, da se zaziblješ v spanec in se zjutraj zbudiš spočit in pripravljen na izzive novega, tudi »kovidnega« dne.

Ja, kamilice, prav v teh časih nam še toliko bolj manjkajo kot kdaj koli. Da ne bomo hodili okrog s sklonjenimi glavami in nasršenih pogledov, drug mimo drugega. Tudi če z masko na obrazu in z varnostno razdaljo, se poglejmo v oči in se nasmehnimo. Pokimajmo mimoidočemu, naj se mu naše oči nasmejejo in naj mu povejo, da smo veseli, ker se srečamo. Vsaj še danes – morda jutri njega ali pa nas ne bo na tej poti. Pa tudi če bomo v izolaciji in bolni, bomo v vseh stiskah imeli pred seboj nasmejane oči naključno srečujočih se ljudi.

Kamilice, dragi bralci. Treba jih je imeti na vrtovih ali na balkonih in na okenskih policah. In »fajn« se moraš sklanjati, ko jih pobiraš, in škrtniti ti mora v kolenu, pa sonce ti mora sijati na glavo, prav močno. Da si zapomniš, da v življenju ni lahko priti do dobrih stvari.