Koronavirus nas je tako dodobra pretresel in prizemljil, da bomo prihajajoče praznike doživljali in preživljali  drugače kot doslej. Prva taka priložnost bo 1. november, dan spomina na mrtve.

Ne vem, če bi nas kaj lahko hitreje streznilo kot pandemija covida-19. Morda nas bo ravno ta »kuga« našega stoletja prisilila, da bomo sami pri sebi, v miru in tišini razčistili določene stvari, ki so nam že dolgo trkale na srce, pa zanje nismo imeli časa? V tišini, brez množice sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so bolj ali manj redno in vsakič za 1. november sodelovali pri obredih in komemoracijah ob sicer prevečkrat skozi vse leto pozabljenih grobovih. Celo tiste klasične sveče nam ne bo treba prižigati. V naših mislih bo tlela svetla lučka, ki ne bo uničevala narave in ne bo napol zgorela štrlela iz prepolnega zabojnika ob pokopališču.

In tisti cvet, ki ga bomo v mislih položili na grob dragega človeka, nikoli ne bo ovenel in nikoli ne bo pomagal polniti smetnjakov. In tista misel, ki se bo utrnila v tišini … in tisti spomin, ki bo razsvetlil temo našega srca … in tista molitev, katere obrazec smo že zdavnaj pozabili – to bo tisto, kar naj odslej velja. Na skozi vse leto primerno urejenem grobu je čisto dovolj, da svetijo naše dobre misli in se zbirajo svetli in malo manj svetli spomini na tiste, ki smo jih izgubili, ki pa so vseeno z nami. Ne samo 1. novembra, ampak vsak dan, vsak trenutek, ko vstopajo v naše misli, srca in duše.

Nekako bo lažje tako, za vse. Nikomur se ne bo treba počutiti krivega, če ravno ob dnevu spomina na mrtve ne bo zmogel poti na grob, veliko več miru bo okrog naših pokopališč, veliko smetnjakov malo bolj praznih. Predvsem pa – veliko naših src in duš bolj čutečih, usmiljenih, pravičnih in spominjajočih se na vse tisto, kar si naš spomin zasluži. V spomin na vse tiste, ki jih ni več med nami, pa so in bodo vedno z nami.