Tekst: Pavel Medvešček
V svojem 102. letu nas je v nedeljo 17. avgusta 2014 zapustila najstarejša občanka Angela Bukovec, s katero smo še v letošnjem letu v Medgeneracijskem centru Pri Tinci v Desklah slavili njen rojstni dan. V ta namen sem v krajšem pogovoru z Angelo zbral in zapisal drobce spominov na njeno stoletno življenjsko pot.
Angela Bukovec, poročena Gorjup, se je rodila 15. marca 1912 v zaselku Bukovci pri Kalu nad Kanalom, pri hiši pa se je reklo pr' Bukovcih. Oče Mihael in mati Katarina, rojena Pertot iz Vrhavča, sta imela tri sinove: Mihaela, Ivana in Avgusta, ter tri hčerke: Katarino, Angelo in Marijo. V času prve svetovne vojne se je oče, ki je bil vojak v avstro-ogrski vojski, bojeval na severozahodnem bojišču. Ko je italijanska vojska pod Avčami prišla do Bukovčeve hiše in presenečeno ugotovila, da so edini, ki iz neznanih razlogov z ostalimi niso odšli v begunstvo, jih je takoj deportirala. Pod Avčami so tako čez viseči most prešli Sočo, pot pa nato nadaljevali do Kambreškega in od tam vse do Čedada, od koder so se z vlakom odpeljali v begunstvo v Neapelj. V Neaplju so jim dodelili montažno hišo v ulici Tre case, v kateri je živela celotna Bukovčeva družina s starimi starši; skupaj jih je bilo enajst. Tam pa je umrla nona Katarina. Odrasli otroci so obiskovali italijansko osnovno šolo. V begunstvu so živeli dobro, dobivali so zadostno količino hrane, ki so si jo kuhali in pripravljali sami. Angelin posebno živ spomin je posvečen ženski, prav tako begunki, ki je živela v sosednji hiši, bila pa je doma iz Seniškega Brega in se je pisala Podhrastnik. V spomin se ji je vtisnila zaradi njene, v tistem času izjemno cenjene radodarnosti, saj je mlado Angelo vedno poklicala, ko je pripravila solato, ki so ji domačini rekli schaiola, saj je vedela, da jo ima zelo rada. Gre sicer za malenkostne stvari, ki pa so v težkih vojnih časih veliko pomenile. V lepem spominu ima izlet v Pompeje, kjer so si ogledovali ruševine mesta, ki je bilo uničeno v potresu. S posebnim zanimanjem pa je takrat občudovala tudi pisane in dišeče nasade pomaranč in limon ter drugega, njej do takrat neznanega sadja. Kljub končani vojni so morali Bukovčevi v begunstvu preživeti še polnih 18 mesecev, zato so se v domače kraje vrnili šele spomladi leta 1920, in sicer z vlakom, ki jih je pripeljal do Avč. Od tam pa so pot do Bukovcev, kjer jih je pričakala njihova delno porušena in prazna domača hiša, nadaljevali peš. Najprej so Bukovčevi pričeli s preureditvijo enega dela pritličja, da bi lahko na slamnatih tleh prespali, šele nato pa so začeli obnavljati preostali del hiše. Neko tuje podjetje jim je obnovilo še štalo in streho, in sicer s sredstvi, ki so jih prejeli od vojne odškodnine. Poleg izkušnje vojne in begunstva se Angela z grenkim priokusom spominja, kako je na lastne oči videla množični prekop posmrtnih ostankov umrlih italijanskih vojakov, ki so jih za tem zlagali v posebne zabojčke in napotili v kostnico.
Angeli je okoli leta 1921 umrl oče, ki se je po končani vojni vrnil domov zelo bolan. Na fronti ga je v kaverni zasula italijanska granata, tako da je nekaj dni v nemoči klical na pomoč, vendar pa so ga našli že obnemoglega. V zadnjem hipu so ga odkopali in odnesli v vojaško bolnico. Material, ki ga je zasul in ga stiskal mu je poškodoval drobovje, tako da je imel vse do smrti hude zdravstvene težave.
Poleg spominov na begunstvo in povratka v domovino se Angela živo spominja tudi let, ki jih je preživela v šolskih klopeh. V šolskem letu 1925/26 je v šoli pri Muravcih v Nadavčah hodila v drugi razred. Učila jih je Marija Fortunat iz Tolmina, Avgust Kravos s Krasa in Leopold Krevše, ki pa ga učenci zaradi njegove neprijaznosti in osornosti niso marali. Slovenski jezik so se učili le eno uro na dan, medtem ko so vsi drugi predmeti potekali v italijanskem jeziku. Ker pa je tisto leto dopolnila 14 let, šolanja ni mogla nadaljevati. Skrbno pa si je shranila tisto dvojezično spričevalo, ki je datirano na dan 17. julija 1926. Razred bi lahko opravila z odliko, če ne bi imela iz italijanskega jezika oceno dobro.
Ker Angela dela ni dobila, je pri okoliških kmetih delala priložnostna dela. Sedem let zapored pa je vsako jesen nabirala tudi kostanj v Benečiji, da je vsaj nekaj zaslužila. Takrat je srečala bodočega moža, leto starejšega Vincenca Gorjupa doma iz Preserja pod Oblico. Poročila sta se leta 1938 v Kalu nad Kanalom, po poroki pa sta najprej živela pri Angelini materi v Bukovcih, nato pa sta se preselila v Avče. Ko so prodali Tejčno hišo, sta se morala zopet vrniti v Bukovce. Mož Vincenc je takrat odšel med partizane in leta 1943 padel v borbi blizu Bukovega pri Zakojci, kjer je skupaj z dvema soborcema tudi pokopan.
Angela je imela dva otroka, hčerko Klaro in sina Edvarda. Okoli leta 1952 se je Angela skupaj z otrokoma preselila v Anhovo in se zaposlila v cementarni, kjer je vse do upokojitve delala pri izdelavi cementno-azbestnih izdelkov (cevi in plošče). Ko sta se otroka poročila, se je začasno preselila k hčerki v Vrtojbo, leta 1987 pa si je v starejši hiši na Erjavčevi ulici v Novi Gorici kupila svoje stanovanje. Takrat je doživela tudi smrt svojih otrok. Zaradi azbestoze ji je prvo umrla hči, takrat 61-letna Klara, za njo pa še sin Edi. Od svojcev ji je danes ostal le še vnuk Radovan, sin pokojne hčerke Klare.
Ob praznovanju svojega 102. rojstnega dneva je Angela povedala, da še vedno zmore toliko, da poskrbi zase, le nakupovanje in nekatera hišna opravila opravljajo drugi. Z veseljem je dodala, da ime vedno toliko obiskov prijateljev in znancev, da ji ni nikoli dolgčas. Ko se ozre nazaj se pogosto spomni na čase, ko je bila zvečer lačna in je zato pred spanjem popila skodelico vode, da je lažje zaspala.
Njen recept za stoletje dolgo življenje je bil sila preprost in se glasi takole: »Delaj, jej skromno, bodi aktiven in se veseli življenja, ki ga živiš!«
