Praznik, ki je bil nekoč pomembnejši, danes izgublja na veljavi. V poplavi vsakodnevnih problemov, ki jih povzroča gospodarska kriza, pri nas pa tudi stranpoti neoliberalizma in novodobnega kapitalizma, smo ta praznik kar nekako pozabili. Toda ne mi upokojenci DU Deskle Anhovo. Kakor že mnoga leta smo tudi letos pripravili razstavo ročnih del naših članov in seveda tudi proslavo.
Na sam praznik smo popoldne privabili v stekleno dvorano kulturnega doma v Desklah kar nekaj ljudi. Že ko smo se bližali prireditvenemu prostoru, smo zaslišali prijetne melodije, ki jih je s svojo harmoniko pričaral gospod Berto Jerončič.
Učenki Osnovne šole Deskle sta ob glasbeni spremljavi prebrali pesnitve Boža Loviščka in J. G., ki ne želi biti imenovan, medtem ko se je gospa Bojanka Medvešček predstavila sama, saj ima z nastopanjem že kar nekaj izkušenj.
Božo Lovišček je v svoji pesmi med drugim zapisal:
Polno se nas je zbralo,
da bi veselo nam postalo.
Smo goste povabili,
na prijatelje nismo pozabili.
In res, to kar je v tej kitici zapisano dejansko tudi drži. Upokojenci se vedno z veseljem zberemo na prireditvah, uživamo in se poveselimo.
Tudi naslednje Božove besede so še kako resnične.
Ne glej čudežno.
To res so pravi mojstri.
Kar roka ustvari,
nikoli ne pozabi.
Na razstavi smo lahko občudovali res mojstrske stvaritve članic krožka ročnih del – od prtičkov, kvačkanih, klekljanih, vezanih do umetelno izdelanega cvetja. Zelo lepe izdelke iz lesa, izrezljane jaslice nam je pokazal Emil Blažič, ki za svoje izdelke uporablja predvsem les oljke in drena.
Kako smo upokojenci predani svojemu delu, bi lahko ponazorili z besedami iz pesmi J. G, ki pravi:
Jaz nisem kot čebela,
ki leta od cveta do cveta.
Jaz sem kot bršljan,
ki ovije se okrog drevesa
in se ga drži do konca življenja.
Seveda zgornja trditev velja lahko za marsikaj, za predanost skupnosti, za predanost ljubljeni osebi, pa še za kaj drugega.




