Po zaslugi neumornih voditeljev Društva upokojencev Kanal, predvsem Sonje, je naša poletna ogrlica bogatejša za prelep biserček z Jadrana – to je Luka na Dugem otoku!

Če se ozrem skozi okno v sivo, deževno nedeljsko popoldne, kar težko dojamem, da je minilo le dobrih 24 ur od objema sonca in morja. V spominu je še kako živ vonj po morju, soli, v ušesih odzvanja pesem škržatov, ki nas je spremljala od zore do mraka. Veliko je lepega, kar nam je bilo dano doživeti v preteklih dneh. Vem, da se je ob prihodu v Luko, ki nas je pričakala kot speča Trnuljčica, marsikomu porodilo vprašanje:  Le kam nas je tokrat pripeljala pot?! Pa ni bilo treba dolgo čakati, da smo odkrili skrite zaklade! Vsak je našel svojega, saj je bila izbira obilna! Njihov sijaj je z lahkoto prekril tiste drobne malenkosti, ki so nas na začetku morda motile!

Za mano je teden, prepoln sonca, kopanja, prijetnih presenečenj, druženja, raziskovanja kraja in otoka, smeha, kramljanja … Težko bi izbrala tisto najboljše! Gotovo je bilo pomembno to, da je cela skupina delovala kot ena družina, a v njej je lahko vsak svobodno dihal! Hvaležna sem tistim, ki so se še posebej trudili, da so izgnali dolgčas iz naše sredine. Prijetni so bili večeri ob glasbi in plesu. Vsekakor pa je bil zame poseben užitek plavanje ob zori. Potopiti se v osvežilno kopel in zarezati brazdo proti soncu v trenutku, ko prvi žarki pozlatijo popolnoma zlikano morsko gladino, je nepozabno doživetje, ki ga bom gotovo pogrešala.

Košček srca je ostal v tem lepem mirnem kraju, s hišami, stisnjenimi ob morskem obrežju, kjer se v varnem zalivu zibajo stari ribiški čolni, skrbno privezani in pripravljeni, da za njihova vesla poprimejo krepke roke domačih ribičev. Vsak dan smo jih lahko srečevali, ko so pred majhno kantino, ob kozarčku pijače, sedeli na klopi in živahno kramljali o tem in onem. Turistov je bilo le za vzorec. Morda bosta prihodnja meseca pokazala drugačen obraz.

Predvsem pa upam, da bodo mladi prebivalci otoka, ki se množično selijo v Zadar, pravočasno spoznali, kako dragocen biser imajo v svojih rokah. Težko je gledati, kako se žulji mnogih generaciji spreminjajo v ruševine in prah!

Srečno smo se vrnili s prelepih počitnic, bogatejši za dobro izkušnjo in z željo, da ob letu izbrusimo nov biserček!

Doblar, 25. 6. 2017                                                                                  
Besedilo: Nevenka Malnič