Da bi letos ponovno odšli čez Avške police, nas je izzval naš dolgoletni član Planinskega društva Valentin Stanič Kanal, domačin Anton Klemenčič, krepak, moder in nadvse prijeten možakar pri 71 letih, ter nas tako vzpodbudil, da zopet ponovimo ogled njemu zelo ljubih Avških polic.
Nam pa ni bilo treba reči dvakrat, takoj je bil odhod napisan v našem letnem programu. 
Na naše presenečenje so v soboto na start v Doblarju kar prihajali pohodniki, in tako se nas je zbralo kar štirideset. Doblar je razloženo naselje v Spodnji Soški dolini, ki leži na desnem bregu reke Soče, tik nad izlivom potoka Doblarca. Vas nima pravega središča, saj je v vsakem zaselku le po nekaj hiš: ob jezu hidroelektrarne Doblar ter v dolini Doblarca in njegovega pritoka potoka Lepenke so Gorenji Doblar, Brnk, Dolina, Jelovec, Julija, Kolarji, Osredek in Strmovnik, na vzpetem svetu visoko nad Sočo pa Gomila. Samotne kmetije na vzpetem svetu so že vse opuščene. Vintgar Doblarca je naravna znamenitost. Kraj se prvič omenja leta 1377. Od tu smo krenili po soteski Doblarca (Perilo), ki  je najmočnejši desni pritok Soče v njenem srednjem toku. Hitro poglabljanje Soče v kvartarju mu je zniževalo erozijsko bazo, zato je izdolbel sotesko, v kateri je nekaj slikovitih slapov. Slapovi so tudi na pritokih. Za sotočjem z Lepenko je Doblarec vrezal globoko ozko sotesko v apnencu. Pod mostom h Kolarju se soteska zoži v korita, globoka 25–30 m. Pri Kolarjih smo naredili postanek. Tu sta sledila pozdrav in opis poti. Anton je nazorno predstavil potek ture in nanizal nekaj zelo zanimiv podatkov, ki so nam dali boljšo predstavo o trasi celotnega pohoda. Dalje nas je pot popeljala in vzpenjala čez dvanajst Avških polic, do vrha …  mimo čudovitih slapov, čarobnih gozdičkov, zapuščenih nekdanjih hiš, mlinov v gozdu,  travnatih jas … do naselja Avško. Tu smo se malce okrepčali, domačinka pa nam je ponudila našo tako ljubljeno turško kavico. 
Po  počitku smo pot nadaljevali do najvišje točke svojega pohoda, do Globočaka, 809 m visokega vrha v pogorju Kanalskega Kolovrata. Z vrha, na katerem je nekaj ostalin iz prve svetovne vojne, zaradi gozda ni pretiranega razgleda, zato pa ni nič manj prijeten hribček. Sledil je spust nazaj h Kolarjem in na izhodišče v Doblar.
Anton je celotno pot pregledal, očistil in uredil. Peljal nas je po dobesedno pravljični poti. Udeleženci so bili navdušeni nad doživetim in videnim, čutiti je bilo neverjetno povezanost in sproščenost. Hodili smo počasi in ob doživljanju vsega tega smo bili vedno skupaj …
Domačinka, ki je bila udeleženka tega pohoda, je v nekem trenutku pristopila k meni in mi rekla: Glej, Katja, sem iz teh krajev, pa tega sploh do danes nisem videla, da imam v bližini tako lepe kotičke narave.
Nauk, ki sledi, je, da vse preveč gledamo predaleč, lepote pa so vse okrog nas, tu začnimo.
Hvala, Anton Klemenčič, bilo nam je zelo lepo.

Zapisala: Katja Žagar, vodnica PDVS Kanal